Se kdaj sprašujete o rečeh, ki so samoumevne? No, danes so morda samoumevne, pred leti pa...
Jaz se rada igram z mislimi kot:
- kdo je ugotovil, da je kuhan krompir užiten, surov pa ne?
- kdo se je spomnil kotlička na vrvico za wc?
- kaj bi bilo, če ne bi imeli ure?
- zakaj so na semaforjih rdeča, rumena in zelena luč?...
Velikokrat se zahvalim za vse te ugodnosti, ki so mi dane. Ko mi ni treba razmišljati in izumljati novih stvari, novih tehnik, novih prijemov, temveč se le prepustim toku in jih tako rekoč dobim v naročje. Hvala raziskovalcem!
Vprašanje št.2 (pravila igranja najdete v prejšnjih objavah - tule in tule):
Ali tudi vas vsakič znova nekaj začudi - čeprav je za večino samoumevno, pa se vi znova in znova čudite, kako je prišlo na svet?
PS:
Šele na prvo vprašanje ste odgovarjale, pa so bili odgovori že tako zelo osebni, globoki, nekateri tudi vedri, predvsem pa zelo, zelo poučni, zato res hvala - že vidim, da se bom tudi letos od vas veliko naučila. Zlate ste!
Jaz se rada igram z mislimi kot:
- kdo je ugotovil, da je kuhan krompir užiten, surov pa ne?
- kdo se je spomnil kotlička na vrvico za wc?
- kaj bi bilo, če ne bi imeli ure?
- zakaj so na semaforjih rdeča, rumena in zelena luč?...
Velikokrat se zahvalim za vse te ugodnosti, ki so mi dane. Ko mi ni treba razmišljati in izumljati novih stvari, novih tehnik, novih prijemov, temveč se le prepustim toku in jih tako rekoč dobim v naročje. Hvala raziskovalcem!
Vprašanje št.2 (pravila igranja najdete v prejšnjih objavah - tule in tule):
Ali tudi vas vsakič znova nekaj začudi - čeprav je za večino samoumevno, pa se vi znova in znova čudite, kako je prišlo na svet?
PS:
Šele na prvo vprašanje ste odgovarjale, pa so bili odgovori že tako zelo osebni, globoki, nekateri tudi vedri, predvsem pa zelo, zelo poučni, zato res hvala - že vidim, da se bom tudi letos od vas veliko naučila. Zlate ste!
Objave
18 komentarjev:
Skoraj vsak dan najdem nekaj kar mi malo zaposli možgančke...najbolj ne-samoumevno je za moje pojme življenje...včasih se ustavim in zavedam, da sem to jaz...da je tisto zraven mene on/ona...in kako smo prišli v to oliko v kateri smo...res zanimivo kako je narava poskrbela za vse kar potrebujemo, za mnoge je samoumevno, da vidijo, hodijo, jedo, govorijo,...pa je res to tako samoumevno? Mislim, da ni:)
Čudovita zbirka verjetno keramičnih ročajev na vrvicah. Tvoja?
Vsake toliko časa se mi kar naenkrat beseda, ki sem jo izgovorila že velikokrat, ne zdi več tako zelo samoumevna, čudno zveni.. jo večkrat ponovim, pa je še kar nenavadna.. potem pa spet prav zazveni in je naprej moja :)
Ko sem prebrala tisto o krompirju, sem si rekla: "Točno to! Kdo, kako?".
Jaz sem se že večkrat spraševala marsikaj podobnega. Npr. kako so ugotovili, da je pečeno meso užitno, surovo pa ne? Je kaj po nesreči zagorelo ali so kar za hec testirali?
Ali pa, kako smo včasih živeli brez mobitelov? Kako so se ljudje sploh kaj dogovorili? Še bolje, kako smo si lahko na pamet zapomnili telefonske številke, danes pa je to utopija.
Zame, ki sem Jugoslavijo doživela le kot mali otrok, tudi ni jasno, kako so se lahko vozile samo lihe in sode številke ob določenih dneh. Kaj pa ostali? Še dobro, da danes tega ni več. :)
Ah, meni marsikaj ni jasno. :) Še najhujše debate s čudenjem so, ko gre za vesolje. Ker to so pa stvari, ki jih kar brezpogojno verjamemo in če bi nam v strokovni literaturi pisalo, da po Marsu skačejo fižolčki v škornjih, pa bi videli še dve sliki, bi res verjeli. :)
Skratka, mene marsikaj preseneti. Verjamem pa, da vse te stvari, ki so danes nam samoumenve, niso začele tako samoumevno. Zagotovo so se tistemu, ki je prvi spekel zrezek smejali, češ, kaj zdaj tole žge. :) Nauk tega je, da moramo delati nemogoče in neverjetne in nevsakdanje stvari, da bomo spremenili svet ... :)
O, ja...veliko je samoumevnosti, ki v meni vzbudijo vprašanja...kdo, kdaj, kako ali zakaj je nekdo prišel do nekega spoznanja, ki ga sedaj vsi uporabljamo in nam je v vsakdanjem življenju samoumevno.
Sem še iz časov, ko so prevladovala druge družbene norme...ko je bila poštenost,spoštovanje starejših in solidarnost do drugih, nekaj samoumevnega...danes pa žal ni več tako. In na te današnje samoumevnosti se nikakor ne morem privaditi...te nove družbene norme, ko je pod krinko demokratičnosti dovoljeno vse, me strašno motjo.
Zanimovo mi je pa opazovat, kako stari pomeni, takrat slabih lastnosti, danes dobivajo nova imena:
-spletkarjenje / lobiranje
-opravljanje / pravica do izražanje lastnega mnenja
-sebičnost / ljubezen do sebe
Poštenost pa je le še dedna hiba nas fosilov :(
-
Ja tudi sama se večkrat čudim in še manj razumem določene stvari. Nekaj časa si beliš glavo , tuhtaš, premlevaš.... potem se zahvališ nekomu ali nečemu in greš dalje. A ga ni dneva, da te ne bi vsakič znova presenetile te ali one samoumevnosti in odpirale nova vprašanja, v meni budile nove želje po tem, da bi vedela, razumela, pogledala v ozadje, v preteklost. In če se še navežem na prvo vprašanje, ki si ga postavila....črke so bile tiste, ki so me najbolj fascinirale in pred mene postavljale 100 in eno vprašanje.
Mogoče me najbolj fascinira skrivnosto delovanje človeškega organizma. Tu se največ sprašujem in si želim, da samoumevnosti ne bi bile zgolj samo to, ampak kaj več.
Najraje sem ob takšnih trenutkih s sinom, ki mu nič ni samoumevno, ampak ima vse neko svojo "njegovo" razlago, ki znajo biti hudo zanimive.
Hah, najprej moram tudi jaz komentirati zbirko, perfektna je in me je spomnila na to, da me oče že nekaj časa gnjavucka, naj mu izstružim nov ročaj, jaz pa odlašam, ker nisem že toliko let stružila, da verjetno ne znam več. Kje pa se dobijo taki ročaji?
Drugo, tudi jaz se vedno znova vprašam, kako je mogoče, da so ljudje pogruntali nekatere stvari. Dobro, tista z mesom mi je relativno jasna, v gozdnem požaru so se ujele živali in je več kot enemu zadišalo, da bi poskusil, ampak vzemimo za primer olive. Če poskusiš surovo, te lahko za vedno odvrne, ker je tako strahovito grenka, če jo daš v razsol za poldrugo luno, je užitna (vsaj za nekatere, hehe). Kako lačen je moral biti človek, da se je spomnil dati olive v slanico? Kako mu je to sploh padlo na misel?
Jako interesantna fotografija, sviđa mi se! Umjetnička dapače.
Lijep pozdrav.
Zanimivo, ker si včasih mislim, da se samo jaz sprašujem tako čudna vprašanja :))) Kako lahko potuje slika po faksu, da je na drugi strani isto? Sem dobila že podrobno razlago, pa me še vedno muči ;))))
Po moje je bilo veliko reči ugotovljenih res naključno in iz velike radovednosti. Ali ni podobno tudi pri ustvarjanju :)))
Velikokrat se tudi sprašujem zakaj se nekaj imenuje tako kot se. Kako so nastali jeziki, besede?
Zelo zanimivo je vse to?
Info: tole je pa kar fotka, narejena pri 'sosedi' (v Avstriji) - iz muzejske zbirke o wc-ju nekoč do danes. Ročaji so porcelanasti. Zanimivo, česa vse se lahko loti umetnost! Vsekakor so mi bili všeč, pa tudi kompozicija me je pritegnila, zato je bilo treba narediti en škljoc...
Se sprašujem, kako da ne.Je samoumevno, da nas nekdo zmeraj počaka doma, da nam pomaga, ko pomoč potrebujemo, nas tolaži, ko potrebujemo tolažbo, ali moramo tudi sami kaj narediti za to, da ne bo vse samoumevno... zanimivo vprašanje! :-)
Jaz se vsako minuto sprašujem, kako je to mogoče. Kako je lahko nekomu padlo na pamet, da poveže majhne lučke in se prikaže slika na ekranu, zakaj je sploh kdo pomislil na integrale v matematiki, zakaj se rdeči barvi reče rdeča, zakaj je beseda mama razumljiva v skoraj vseh jezikih sveta,... in ne nazadnje, kako da je v mojem telesu ravno moja duša in zakaj sem se ravno jaz rodila mojim staršem? Zato pa imamo National Geographic Channel. :))
Mene skoraj vsak dan nekaj začudi. Mogoče zaradi narave mojega faksa, kjer se učimo vse te mogoče naravne procese. Večini je samoumevno da srce bije, da dihamo, da dejansko živimo... in potem izveš kaj vse opravljajo tiste majhne celice, ki jih s prostim očesom niti ne vidimo. Moje največje odkritje je bilo, da smo dejansko odvisni od delovanja mičkenih celic in te mi od takrat niso več nekaj samoumevnega. In sama evolucija? Da so živa bitja danes takšna kot so? Večini samoumevno, meni pa pravi čudež da se je vse izoblikovalo tako. In kaj je bilo tisto, da je neko ribo prisililo stopiti na kopno?
In danes sem vesela izbire mojega faksa, ker mi daje odgovore na vprašanja, ki so mi vedno se vrtela po glavi. Meni na žalost nikoli nič ni hotelo biti samoumevno. Niti dogodki, ki se dogajajo, vedno sem nekje iskala neko razlago :)
Enkratna zbirka ročajev!!!!!!!
Čudim se, občudujem in uživam vedno znova kot bi videla prvič:
- pogled na morje z malo višje točke. kar poletela bi.
- barvanje jesenskih listov. Temu se ne bom nikoli nehala čuditi.
- pogled na zemljo z zraka. Stol ob oknu odstopim le 20 in več let mlajšim od sebe, haha.
- moči nasmeha. V razredu imam dečka, ki je neverjetno občutljiv na mimiko obraza. če ga gledam resno je ves prestrašen, če se mu nasmehnem je v trenutku sproščen. Iz sekunde v sekundo. neverjetno.
- cvetenje naše marabele na vrtu. Tisoče in tisoče cvetov in na tisoče in na tisoče čebel. Zrak okoli drevesa se trese in brni da si presenečen iz trenutka v trenutek, da je to resnično.
- rojstvo otroka. neskončno sem vesela, srečna, da mi je bilo dano videti rojstvo svojega otroka. Po prvem carskem rezu sem bila prikrajšana za ta čudež. V drugo se mi je vse povrnilo. In bilo je čarobno.
In vsakič znova, ko vidim drobnega novorojenčka, sem začarana in objokana...
V tem je čar življenja, a ne? Da se vsakič naučiš nekaj novega? Po mojem človek umre (metaforično), če izgubi sposobnost čuditi se kot otrok!
Sprašujem se veliko podobnih stvari kot ti, pa še nekaj mi je zanimivo: včasih se peljem po isti stari poti domov, po tej, po kateri se vozim že leta, pa nenadoma odkrijem nove rože! Uau, ali so bile tu že lani? Kako, da jih nisem opazila? Kako čudovite barve so! Zdi se mi, da s tem ohranjamo radost do življenja, radost do jutrišnjega dne in prihodnosti nasploh. Kaj vse bom še odkrila? Česa vsega se bom še naučila?
Čudim se samoumevnosti, da je nekdo doma in čaka drugega. Da so določeni ljudje vedno tam, ko jih rabiš. Da je samoumevno, da umiješ posodo in pripraviš kosilo. Da je samoumevno biti v nekogaršnji bližini za vedno. Hm? Jaz mislim, da nič od tega ni samoumevno, čeprav nekateri mislijo, da je. Potem pa se pravljica razblini.
Veliko je stvari za katere se sprašujem kako in zakaj!
Največkrat pa se vprašam kako je to mogoče, da letalo leti in ladja plove? Fizika in tudi kemija mi nikoli nista bili blizu. Fantazija sem vedno govorila, smešno kajne :-))
Samoumevno ja, prav res se zadnje čase dostikrat srečujem s pojasnjevanjem določenih zadev. In sicer ko me moja šestletnica vpraša.."Mami zakaj se pa temu reče kozarec".. hm in ji razlagam, Ja zato ker ga je nekoč nekdo tako poimenoval in potem smo se pač navadili in temu rečemo kozarec.. (mislim pa si, prav res..hm kako že?). Pa mi je zadnjič v enem od podobnih dialogov na koncu rekla: To pa res ni fer, a niso mogli počakati da bi se še jaz kakšno besedo spomnila,...
Hm, res, kako veliko stvari je samoumevnih pa sploh ne vemo od kod, kdo, kdaj, zakaj,...
Ja se stalno nečemu čudim.Pa kako, pa zašto i čemu to? Tko se sjetio tkati tkaninu ili napraviti sustav centralnog grijanja s radijatorima ili složiti pisaću mašinu ili mašinu za prati veš.A tko se sjetio prvi peći kolače? Zašto se vinova loza veže za žicu u redove?
Zašto majicu oblačimo preko glave?
A o riječima i nazivima da i ne govorim. Suglasnici u hrvatskom jeziku se normalno mogu naslagati jedan do drugoga i meni su normalno izgovorljivi, a onda jedan Talijan ili Austrijanac polomi jezik da kaže Krk.
Objavite komentar