(foto iz 'čarobnih' Slovenskih Konjic - več o tem v prihodnjih objavah)
Jaz že vem.
Kaj pa vi?
Vprašanje št.9 (pravila najdete v prejšnjih objavah):
Ali že veste za kaj ste poklic-ani?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Creatissimo WWW:
Priljubljene objave
-
Kot ste verjetno opazili, se na tem blogu že nekaj časa ni nič zgodilo. Vzrok nekateri že poznate, nekateri morda še ne. Moji zapisi se seli... -
Učitelji ugotavljajo, pa tudi sama na delavnicah opažam, da veliko otrok drži pisala nepravilno: 1. palce držijo preko pisala 2. sredinec pr... -
Vsakdo si želi voščiti svojim najdražjim na poseben način, jih prijetno presenetiti, razveseliti. Jaz še vedno prisegam na ročno izdelane vo... -
Še en način za izdelavo posebnih, novoletnih voščilnic. Če ste tak zbirateljski hrček kot jaz, potem imate zagotovo na zalogi kakšne stare v... -
Za vse tiste, ki smo strastni pisci 'ne pozabi' listkov (in ki jih potem po možnosti po petih minutah založimo) , pa za kakšne sveže...
Navijaj zame:
Čivkaj z mano:
Creatissimo izdelki tudi v trgovinici Cuteplay:
Creatissimo sodeluje z ekipo:
Naroči se
Objave
Komentarji
13 komentarjev:
Se še vedno sprašujem. Mogoče pa je jasno, pa jaz ne znam videti očitnega :) Ne vem, res se to velikokrat vprašam. Mogoče je to ustvarjanje, mogoče ne, ne vem. Ko bo čas, bom, upam, spoznala. Božičku je bilo lažje, ko mu je ata Božiček povedal :)))))
Da dajem ljubezen? Morda, tudi če ne, sem s to idejo zadovoljna:
Ne vem. Resnično ne vem. Upam pa, da bom nekoč začutila tisto notranje zadovoljstvo in si bom lahko rekla TO JE TO. Sedaj pa sem razpeta med sto in eno stvarjo in nimam miru. Morala bi se močno in odločno poglobiti vase in imeti toliko poguma, bi potem tudi kaj spremenila.
Kot sem zadnjič slišala pri Tedniku smo po majevskem koledarju in verovanju v obdobju očiščevanja in razščiščevanja in verjetno, se bo kaj očistilo in razščistilo tudi pri meni :o)
Ne bi rekla, da sem poklicana ... imam pa poklic. Učiteljica na razredni stopnji - kljub izzivom in naporom mi je delo všeč. Ali morda prav zaradi tega. Če bi izbirala še enkrat, bi najbrž izbrala isto, čeprav včasih v to podvomim.
Učiteljski poklic bi menjala za cvetličarski, načrtovalski ali turistični. Vendar bi mi verjetno manjkala pristnost otrok, spontanost izjav, nepričakovani zasuki, uživanje v otroški razigranosti.
Glede na to, kaj vse počnem, bi morda kdo lahko pomislil, da ne vem, kaj bi v resnici rada, ampak sama mislim, da sem kljub temu, da mamam, ženam ;), igram violino in violo, pomalem slikam, zlagam nakit, knjigovezim, blogam, občasno gospodinjim in vrtnarim, pečem in kuham, predvsem in zlasti prevajalka. Ker prevajanje ni poklic, to je stanje duha ;)
Hm, nimam pojma. Nikoli se niti ne sprašujem.. grem v smeri kamor me vodijo občutki..
Zanimivo vprašanje...nisem čisto prepričana...nisem pa niti preprična, da bom lahko kdaj 100% vedela kaj to je...
Pravzaprav, nisem čisto prav napisala (uf, si mi dala misliti :o)
Delo, ki ga opravljam in za katerega sem se šolala, je idealno zame. Vedno se nekaj dogaja, veliko otrok, lahko ustavrjamo, ker delam na majhni podružnični šoli in se super razumemo, se lahko popolnoma prepustim kreativnosti in ni strahu, da bi šla komu na živce. Moj poklic je vse, kar sem si kdaj želela... ampak... vedno je ampak... ne vem, če bom to lahko opravljala do penzije... haha če jo bom sploh dočakala... krasno bi bilo, če bi imeli kakšno alternativo, da bi na določeno delovno dobo lahko šli za eno leto na kakšna druga področja, recimo da bi imeli delavnice ali vodili kakšne skupine... kaj jaz vem, ampak potem bi se pa normalno vrnili v razred. Samo toliko, da se malo spočiješ, oddahneš, sprostiš, imaš čas preštudirat kakšno literaturo... zaradi tega ne čutim, da je to to, ker je daljnoročno gledano izredno naporno in človeka izčrpava. Pa ne, da bi si želela ensotavnejše poti, ampak le možnost krajšega umika brez občutka, da bom izgubila službo.
Uf, sem zakomplicirala.
Vsekakor pa: POKLICANA SEM, DA DELAM Z OTROKI.
Poklicana sem, da naučim ljudi sožitja z naravo in da jih ozaveščam. In v mojih sanjah sem poklicana, da nekoč odkrijev še neodkrito vrsto živali :)
Ne, se pa mi čedalje bolj dozdeva, da je to svet ustvarjanja.
In čutim, da bo nekega dne iz tega nekaj nastalo!
Upam, da res drži; Kdor čaka, dočaka :-))
Da li je to moj put, ovaj kojim sam sada krenula? I ja se to pitam.
Nisam sigurna da znam, ali me sve vuče u jednom smjeru već duže vremena, a ja se nisam odazivala sve do nedavno...i strah me toga istovremeno koliko sam i oduševljena.
Mhmhm težko vprašanje...vsekakro za to, da sem mama in žena. Najbolje se počutim doma, obrkožena z vsemi mojimi, ki mi bogatijo življenje, mi kravžljajo živčke, mi povejo, da me imajo radi.
Hmmm. Ne vm č bi lahko rekla, da imam občutk, da sem za kaj poklicana. Ta beseda mi daje občutek, da bi morala biti usmerjena v nek višji cilj. Vsekakor pa drži, da čutim klic narave. Posebno močan postane kadar sem dlje časa odmaknjena od nje. Ni ga bolj sproščujočega občutka kotzemlja med prsti. Opazovanje narave me navdušuje in preseneča. Narava je moja učiteljica, moja tolažnica, moj navdih in moj varuh. Počutim se kot da od tam izhajam in da tja spadam. Je največja umtnica in h krati najboljša znanstvenica. Predvsem me navdušujejo zdravilne rastline.
Lepa je misel na to, da bi se lahko kdaj v povezavi s tem tudi prživljala.
Objavite komentar