Creatissimo blog in English:

Dobrodošli...

... na CREATISSIMO blogu ..., mestu za ustvarjanje in o ustvarjanju! Ste (ali bi radi bili) kreativni? Pridružite se nam in delite z nami vašo ustvarjalnost, misli, želje, trike, ideje itd. Osredotočili se bomo na kreativni proces, zato ne skrbite, če 'niste talentirani' (kmalu boste videli, da ste!!).
Zaželjeno so-delovanje, zato: pridružite se čim prej!

!!PS: ustvarjajte si dneve po svoji meri! Srečno!!

Do you want to read MY BLOG IN ENGLISH? Don't translate! - Go here!

21. 12. 10

Zasluženo?

Pa sem nazaj in komaj čakam, da se spet igram z vami! :)

Se vam je že kdaj dogajalo, da so vas kovali v zvezde, hvalili vašo požrtvovalnost, prijaznost, radodarnost…, vi pa ste imeli občutek, da si tega ne zaslužite?
V vsej tej pretirani pozornosti ste stopili korak nazaj v strahu, da bi ljudje, ki so vam stopili nasproti, opazili vaše slabosti, vaše pomanjkljivosti in vas tako zalotili pri 'laži' – pri tem, da niste popolni.

Tako je z mano. V vsej tej navdušenosti nad mojimi deli in mojo osebnostjo, s katero sem obsipana te dni, se globoko v meni oglaša (kaj oglaša, kriči!) glas, ki pravi: 'Nisem vredna, ne zaslužim si!'

Čeprav mi prija dobrohotna pozornost in toplina, se sprašujem, ali sem res vredna tega. Sem res dovolj dobra, sem res dovolj…? Mar ne bi lahko storila še več, še bolje, še, še, še??
Vedenje, da nisem popolna, me zavira, da bi se prepustila toku, da bi uživala v zasluženih sadovih, da bi bila preprosto jaz, z vsemi plusi in minusi vred.
Strah me je, da bi mi nekdo prišel tako blizu, da bi videl skozme, videl moje dobre in slabe lastnosti, moje šibkosti. Bojim se, da bi kdo našel mojo šibkost, to izkoristil in me ranil. Strah me je, da bi se navdušenje obrnilo v kamenjanje. Strah…

Zakaj se ne prepustimo hvali in navdušenju? Zakaj ne pokažemo svoj Jaz vsem, ki nam želijo priti blizu? Zakaj si ne govorimo: 'Zaslužim si'? Mar ne bi bili tedaj popolnoma svobodni? Brez strahov, brez omejitev, brez skrbi??

Ko pomislim na tiste, ki jih imam rada, vem, da niso popolni in vem, da so mi taki čisto všeč. Zaslužijo si mojo pozornost, zaslužijo si ljubezen, zaslužijo si moje navdušenje! Prav zaradi njihovih slabosti so nekaj posebnega, ljubkega, prikupnega. Prav zato so mi blizu...


(na božičnem sejmu v Zagrebu)

Zato se danes zahvaljujem vsem tistim, ki vidijo naše napake in slabosti, pa nas imajo vseeno radi take kot smo. Ki odpuščajo, spregledajo in ne izkoriščajo naših slabosti za izživljanje nad nami. Zahvaljujem se vsem tistim, ki vedo, da nismo popolni in ki verjamejo, da si vseeno zaslužimo njihovo pozornost in hvalo. Hvala!

Vprašanje št.7:
Katera pa je vaša slabost, ki vas hromi, zavira in omejuje, da bi si dovolili priznati, da si zaslužite pozornost in ljubezen drugih?

PS 1:
nekateri prebiralci mojega bloga imajo občutek, da so moje kritike ali komentarji neko vesoljno soljenje pameti tistim, ki so pod mano. Rada bi poudarila, da nimam potrebe biti nekaj več in ne pričakujem, da sledite mojim navodilom, ne da bi se prej prepričali, ali to ustreza vaši osebnosti. Zame je blog širjenje obzorij, pogled na svet iz različnih perspektiv, spodbujanje k samoanaliziranju ter preprosto uživanje v kreativnem mišljenju... Stvari, ki jih pišem, sploh tiste bolj strokovne, so plod lastnih raziskovanj in primerov ter potreb iz prakse - so zapisane zato, da bi komu služile kot pomoč pri lažjemu delu in življenju (stvari seveda prej preverim v praksi, preden jih zapišem). Za isti cilj pa vedno obstaja več poti, nekatere so lažje, nekatere težje - vsak si izbere tisto, ki mu najbolj ustreza...
Če npr. napišem, kako naj bi pravilno držali pisalo, pišem to zato, ker se je dokazalo, da je tak način najbolj zdrav za mišice in sklepe rok in prstov, ker so tedaj mišice najmanj zakrčene, ker se tako najhitreje (in čitljivo) piše itd. Če vi pišete drugače, če kracate ali ne, če držite pisalo čisto po svoje... - vse to prepuščam vam. Ne obsojam vas, ne držim se za glavo, ne kažem s prstom na vas. Vsak nosi posledice svojih dejanj sam, zato nimam ne pravice ne potrebe, da bi iskala vaše slabosti in kazala nanje. Zato prosim, prosim, prosim, ne počutite se ogroženi, če pišem o nečem, kar včasih zaboli. (Velikokrat boli tudi mene). Veliko hudih zgodb tako otrok kot odraslih sem slišala, veliko bolečine sem že videla, da vem, da želim pomagati, kjer se le da, da želim biti opora. Vem, da nimam časa iskati šibkosti drugih, vem, da še zdaleč nimam v sebi znanja in sposobnosti celega sveta..., vem pa, da se z blogom trudim širiti podporo, ljubezen in razumevanje, za katere mislim, da jih ni nikoli dovolj.
Če mi želite kdaj povedati kaj bolj osebnega, mi lahko pišete na mail; vaših besed in misli ne bom uporabila na blogu ali kako drugače (razen, če bi sami to želeli). Zaupanje in varovanje informacij sta ključna za dober odnos med nami.
Hvala ker spremljate moj blog, hvala, ker komenitrate moje zapise, hvala ker si vzamete čas zame. Cenim to in cenim vas!

PS 2:
v Zagrebu je bilo super! Več napišem enkrat v prihodnosti, danes naj vam zaupam le, da sem na sejmu v živo spoznala nekaj predragih hrvaških blogeric (katerih bloge pridno spremljam) in sem navdušena, saj smo si tako še bližje!! :)



15 komentarjev:

Vladuška pravi ...

Mislim, da imam kar enak problem kot ti, s tem da delam prav na tem že nekaj časa. Nekdo mi je namreč rekel, ali pa sem prebrala, da si ne smemo govoriti tega, da smo nečesa nevredi, ker bomo nase resnično prenesli to energijo in bomo postali dejansko nečesa nevredni. In ko berem, na primer vaše komentarje, ki hvalijo moje delo in tudi mene (sploh pri zadnji objavi je to bilo posebej izrazito), sem bila najprej resnično ganjena, tudi do solz, potem sem za trenutek občutila to nevrednost. Ampak sedaj sem že prišla tako daleč, da nevrednost v mislih preženem in si raje predstavljam vso to pozitivno energijo, ki se pretaka med nami, me greje in mi daje novi zamah za delo. Vsekakor včasih tudi občutim ta strah, da pa ne bom zmogla pokazati več, da sem prišla do svoje lastne omejitve, da vas bom razočarala, ampak če delam resnično iz srca in veselja, potem mi vedno znova uspe. In to me navdaja še s posebno radostjo. Moramo se počutiti vredne, ker smo nekaj posebnega, ker znamo in zmoremo nekaj posebnega. Med drugim me je tega naučila tudi Maja (Polipap Crafter), ki je v večih svojih objavah in komentarjih govorila o tem, da se moram/o cenit in uspelo ji je, da je dosegla z besedami moje srce in končno sem se začela cenit in zavedat, da sem nekaj posebnega. To odkritje pa hkrati omogoči, da posebnost še lažje vidiš v nekom drugem. Joj, kako sem se spet razgovorila. Ampak ni to fajn, kako nas znaš ti spodbuditi k besedi. Hvala ti za vse.

K pravi ...

Mislim, da je to protislovje del naše, slovenske kulture in starodavnih izročil. Čemu bi sicer lahko pripisali popolno nasprotje dveh starih pregovorov:
Dobro blago se samo hvali.
Lastna hvala, slava mala.
Zaradi lastne samopodobe je seveda bolje, da se tega občutka otresemo, saj je lažje živeti, če se zavedaš, sprejmeš in pokažeš svoje močne plati. Kako to doseči, je odvisno od vsakega posameznika in od tega, na kakšen način se z zadevo ukvarja. Jaz zase včasih rečem, da sem se zaradi pohval od zunaj tako dolgo pretvarjala, da sem dobra prevajalka in lektorica, da sem to res postala. In tudi to se lahko spremeni v puhlo ošabnost, če pretiravaš ali če nimaš zares dobre osnove, ne.

Kar se tiče "soljenja pameti" ... samoanalize niso po mojih izkušnjah nikoli stran vržen čas in v večini primerov mora priti zanje spodbuda od zunaj. Seveda ni treba, da je vedno tako neposredna, kot so tvoje objave, lahko je kakšen droben dogodek, zaradi katerega se človek vpraša, kako pa jaz. Če se komu zdi kakšna od kosti za glodanje preveč osebna, naj jo preskoči, saj nikogar ne siliš, ne. Če se komu zdijo preveč osebne čisto vse po vrsti, ne glede na to, ali jih vzame strašansko zares ali napol v hecu, se verjetno lahko zamisli nad samim seboj.

hali pravi ...

Mhmhmh spet si nam dala eno "kost za glodanje". Ampak ja, tako kot Vladka ( in verjamem da mnoge druge), sem tudi jaz ob pohvali dostikrat pogledala v tla, čisto rdeča v lica.Nisem vedela, kako odreagirati. Zdaj? Zdaj se učim, se nasmehnem, zahvalim za poklon, vprašam kaj jim je najbolj všeč, kaj bi lahko naredila drugače. Se mi zdi, da sem z ustvarjanjem našla nek notranji mir, se povlekla iz sivine, kjer sem vedno samo kimala in bila nekje v ozadju. Drugi so poželi priznanja, jaz pa nisem bila sposobna se oglasiti: ja to in to sem jaz naredila. Je to vzgoja? Je to tisto kar človek prinese s sabo v genih? Ne vem, ne bi si želela nazaj v tisti čas.Zdaj mi je lepo, če lahko kdaj komu polepšam dan s kakšnim izdelkom, mislijo, voščilnico.

Andreja pravi ...

Hm, tole pa je za mislit. Na pohvale sama zelo slabo reagiram. Toplo in prijetno mi je, ko jih preberem - takrat se počutim dobro. Ne znam pa jih nekako sprejeti v živo. Mi kar nerodno postane. Morda je razlog za to nekaj globjega.. to pa še odkrivam,...

Zondra Art pravi ...

Prekrasna post!!!
Od srca ti želim sretan i blagoslovljen Božić kao i Novu godinu!
Pusa i pozdrav, Zondar Art

Saša/Lunaspi pravi ...

Pismo, kadarkoli hočem komentirati tvoj post, ne morem mimo svojega odnosa z mamo. ;) Pri meni je bilo vedno tako, da sem bila povsem skoncentrirana na to kaj si ona misli in kdaj me bo pohvalila. Pohvale ostalih, so totalno preslišane letele mimo mene.
Zdaj je drugače. Bolj vidim sebe in tudi ljudi okoli mene, če me razumeš. Pohvale vzamem z mislijo, da je nekomu nekaj, ker sem naredila všeč in to je prijeten občutek.
To, da si se odločila pomagati ljudem v stiski se mi zdi pohvalno in predvsem pogumno.
Lepe praznike ti želim!

Tika pravi ...

Jožica, zdaj si nas pa zadela v živo, ker mislim, da nas je mnogo z podobnimi občutki. Sem tudi že sama premišljevala, zakaj je tako težko sprejeti pohvalo, sploh v živo, kot pravi Andreja..mislim, da je to stvar vzgoje in odraščanja...vzgajali so nas (starši in slovenska družba) v skromnosti in v grajanju prej kot vhvali. In kar se Janezek nauči, to Janez zna...veliko stvari izvira iz otroštva. Nekako smo zapeti. Tudi meni je tuje, ko vidim, kako so ljudje južno od Slovenije bolj sproščeni, objemajo in poljubljajo se tudi samo bežni znanci... mislim, da je ta zadržanost v našem slovenskem značaju. Ima pa pohvala mogoče večjo težo... ker je nismo navajeni izrekati kar tako mimogrede...

Maja pravi ...

V življenju sem od ranega otroštva bila veliko bitk. Nisem vedno zmagala, sem pa iz vsake odšla malo močnejša. Predvsem sem se naučila, da je edino orožje, ki ga nosiš s sabo zavest o samem sebi ter to, da se za voljo drugih ne bom spreminjala. "Take it or leave it" je moje priljubljeno reklo. Vzemi me z vsemi mojimi napakami in z vsemi mojimi dobrimi stranmi skupaj, prihajamo v paketu! Nihče nima več napak kot drugi, samo drugačne imamo!
Redko se ukvarjam s tem, da razmišljam ali si zaslužim pozornost in ljubezen drugih, preprosto jo sprejmem, sem zanjo IZREDNO hvaležna, se pogosto zahvalim in jo skušam vračati. Zdi se mi, da s tem lahko največ naredim, ustvarim krog, ki je lahko vse širši in širši. Sprejmi, bodi vesel in hvaležen in vrni tako, kot znaš sam!

Asyyka pravi ...

Hromi me to, da si včasih preprosto ne upam tvegati, da bi kaj spremenila. Hromi me to, da ne maram sprememb in živim preveč imam rada tisto v izzi življenje, kjer vsak trenutek vem kaj se bo zgodilo. Hromi me tudi, da nisem spontana oseba ampak želim vse v naprej do pičice določeno... napaka. Vem. Ampak rešit je pa ne znam in mogoče (spet smo tam) niti nočem.

Anja pravi ...

Najbolj me hromi občutek, da tisto kar naredim ni dovolj dobro.

Sicer pa poskušam biti bolj sproščena pri hvaljenju drugih in sprejemanju hvale. Velikokrat se zalotim, da mi je določen kos oblačila, nakita pri nekom všeč, pa me je sram, da bi to na glas povedala, potem pa si rečem, "zresni se!" in glasno pohvalim. Dobro po počutim jaz in mislim da tudi tisti, ki sem ga pohvalila. Mislim, da bi morali biti bolj iskreni drug do drugega in sproščeno sprejemati tako hvalo kot kritiko. Veliko raje imam, da slišim kritiko iz prve roke, kot iz pete, kajti slejkoprej vedno pride do tebe.
Ko se bomo naučili bolj sproščeno pohvaliti druge, bomo veliko bolj sproščeno sprejeli hvalo tudi sami. Postala bo del nas. Sama sicer še vedno sklonim glavo in rečem hvala, ampak upam, da bom sčasoma hvalo sprejela tudi z dvignjeno glavo.

Bodeča Neža pravi ...

Creatissimo, super post. Vedno mi daš materiala za razmišljanje in soočanje sama s sabo.

Kar so pisale predhodnice ne bom ponavljala, čeprav se strinjam z večino komentarjev. Bi pa dodala eno stvar. Včasih se zdi, kot da je naš nacionalni šport zavidanje, nevoščljivost. Saj veš, če sosedu crkne krava bo zame več medu in mleka. Mogoče res malo pesimističen pogled na svet in situacijo v kateri živimo, ampak z velikim razočaranjem pride posploševanje in zavračanje nekatrih vzorcev.
Tudi nad nekaterimi forumi sem že obupala, ker se nekateri čutijo poklicane, da smetijo medmrežje s svojimi frustracijami, da ne govorim o tem, da komentarjev pod članki sploh ne berem več.

Če vzamemo vse to v zakup, mislim da si vsako pohvalo še kako zaslužiš.

P.S.: Upam, da ni moj prejšnji post navdihnil tvoj tokratnji post scriptum. Izraz "Si pojedla pamet celega sveta, z eno žlico!" sem enkrat slišala od enega simpatičnega gospoda, in mi je bil tako všeč, da ga že zelo dolgo uporabljam. Predvsem leti name. Sem pač človek, ki ima izoblikovano mnenje o stvareh in si moram včasih rečt: "No, a si dans za zajtrk spet pojedla pamet.....!" Slaba stran virtualnega komuniciranja je, da se včasih pravi pomen zgubi v prevodu.

Po pravici povem, da so mi razmišljanja, ideje, izkušnje in znanje drugih ljudi neprecenlivo bogastvo. In čeprav jih imamo vsi, se le redki odločite, da jih delite s svetom. In to nas bogati.

Biljana pravi ...

Moja najslabša lastnost je ta,kakor hitro se za kakšno stvar ogrejem, tako hitro me tui mine...žal...

Barbi pravi ...

To pisanje pa me preseneča. Ne ker sama nisem taka, ampak zato, ker sem mislila, da ostale niste take. :)

Moja samopodoba je v več pogledih nizka. Že od nekdaj. In tega se zavedam. Ne znam pa tega odpraviti. Tudi pohval ne znam sprejeti. Kot si rekla, vedno je še tista stvar, ki se nam zdi, da ni v redu, pa čeprav se trudimo biti čim bolj popolni.

Zakaj tako? Ne vem. Vem samo, da pohvala prija. Zato se tega držim tudi pri dajanju pohval drugim. In se trudim sprejemati pohvale z nasmehom brez grenkega priokusa. Še en moj cilj za prihodnost ...

Andreja pravi ...

Moja slabost, hmm
Vse preveč dajem in premalo dobivam.
Vse preveč mislim na druge, nase prevečkrat pozabljam.
Mislim, da se preveč razdajam in pravijo, da je dobrota sirota.
In res, včasih se tako tudi počutim, ko potegnem "ta kratko".
Vendar verjamen, da bo nekega dne prišel tudi tisti dan, dan zame :-))

Bubamara pravi ...

Da nisam dovoljno dobra.Samopouzdanje mi nije baš nešto.Mislim si da su drugi bolji od mene. Ali radim na tome da to izbrišem iz svojih misli i da izgradim vrijedno mišljenje o sebi.
Vrlo mi je drago da smo se upoznale uživo u Zagrebu na sajmu!

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...

Copyright...

Celotna vsebina bloga je avtorsko delo, zato je uporaba gradiva možna le s pisnim dovoljenjem avtorjev (pišite na creatissimo@gmail.com). Kršitve materialnih in moralnih avtorskih pravic ter nespoštovanje pogojev uporabe so kaznivi!