Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, ko sem bila še majhna deklica, se spomnim kako je bilo okoli dvorca živahno. Tam so se zbirali okoliški krajani na t.i. Glumaških večerih. Poletne gledališke predstave na notranjem dvorišču dvorca so pod jasnim zvezdnatim nebom bogatile naše kulturno življenje in nas povezovale v eno. Kajti, ko se je predstava zaključila, smo se na poti domov pokupčkali v skupinice, poklepetali o tem in onem, razglabljali o sporočilnosti predstave, se preprosto veselili drug drugega in se smejali pozno v noč. Dokler niso zvezde ugasnile...
In ne samo to, tudi drugače je bil dvorec mesto srečanj različnih ljudi, različnih kultur. Trume avtobusov iz vseh koncev sveta so se vozile na razstave neevropskih kultur. Tudi mi, šolarji, smo bili redni gostje vrhunskih stvaritev v naročju dvorca. Spomnim se, da me je ena od razstav tako prevzela, da sem preprosto 'preplonkala' narisane razstavljene metulje in jih pričela risati 'po kitajsko'.
Potem so prišli časi Tita. In dvorec je bil (menda) rezerviran zanj. Osnovnošolci smo v parku pred dvorcem sadili drevje 'za Tita' (so rekli). Pa mlada drevesca niso dolgo živela. Polomil jih je nekdo, ki mu (so rekli) Tito ni bil po godu. Meni je bilo zgolj hudo za ubogimi rastlinicami, ki še dobro zaživele niso.
Kmalu po tem pa je nastopil čas, ko se je dvorec pričel starati, propadati, samevati. Umetniške zbirke so se odselile. Naselili so se pajki.
Krajani so ostali brez točke druženja, enosti.
Po dolgih letih se je našel nov lastnik in začel z obnovo. Lično pobarvano, z lično kopalnico (so rekli), z novimi okni, freskami (so rekli). Krajani nismo bili tam. Komaj da lahko pogledamo dvorec od zunaj. Zelena gosto-mrežasta ograja z napisom 'varovano območje' skriva lepote (zato tako 'odrezana' moja fotografija dvorca), če pa smo preveč radovedni, nas pride preverit kar varnostnik... Dvorec pa osamljen sameva v svoji lepoti. Nedotakljiv je.
Sprašujem se, ali bo zelena mrežasta ograja sploh kdaj odstranjena. Kulturnemu spomeniku nacionalnega pomena se ne poda najbolje...
Ah, vse kar nam je ostalo, so lepi spomini - k sreči so nedotakljivi.
Objave
6 komentarjev:
Tužna priča, ali ostaju uspomene srečom nedodirljive.
Lijep blog, vratiću se opet!
LP
Phoenix
Res, žalostna zgodba. Samo upaš lahko, da se bodo tisti dnevi veselja in druženja vrnili, ampak vprašanje je, če bodo ljudje takrat še znali in razumeli pomen teh večerov in druženj. Ampak verjamem, da glede na to, da živi v tvojem spominu, živi v spominu še marsikoga in da bi se dalo obuditi takšne večere.
O, kako žalostno.
Tudi sama sem v ta dvorec kot smrklja zahajala na razstave. In res je kot praviš na koncu....k sreči so spomini nedotakljvi.
Ooo, zdaj si pa tudi mene k spominom poslala... Res je žalostno in tudi vem o katerem dvorcu govoriš:) Sama sem tudi tja hodila s šolo ter kasneje na večerni kulurni program. In res ga je škoda! Upam, da zelena mrežasta ograja pade čim prej in seveda, da je ne zamenja še neka večja in gostejša ograja(so rekli, da bo notri domoval sam kardinal). No, ampak to niti ni bistvo sporočila.
Ko sem bila mala, ni bilo dneva, da se ne bi po cele dneve igrali na dvorišču (kot v filmu Sreča na vrvici), vsi okoliški otroci. In smo bili kot ena velika družina. Se šli ristanc, zemljo krast, pepčka,si nonstop zmišljevali neke igre, ... in starši so se kofetkali in klepetali s sosedi. Danes jih opazujem. Otrok na dvoriščih ni več...če že so... se streljajo, z imitacijami čisto pravih pušk, na žalost jim domišljija drugega ne doprinaša ali pa govorijo po GSMjih...in starši, zaprti med štirimi stenami in službenimi akti, ne vedo niti kdo jim je sosed, zapovrh jim je pa še jutranji pozdrav na stopnišču težak... ah jah
Dvorec je res čudovit. In škoda je, da je sedaj očitno namenjen sam sebi. Prazen, hladen, mrtev... Na srečo pa ostanejo tako živi in čudoviti spomini! Ohrani jih!
Sem ti želela samo povedati, da te pri meni čaka ena mala nagradica ;-)
Objavite komentar