Pred dnevi sem na enem od blogov prebrala o bolečini, ki jo je doživljala oseba, katere blog obiskujem. Kar težko je bilo brati njene besede, hkrati pa sem občudovala njen pogum, da je to bolečino podelila z vsemi nami, zvestimi in naključnimi blogobralci. Najprej sem razmišljala, da bi ji par vrstic napisala pod komentarje, potem pa si takoj spet rekla, s kakšno pravico naj ji 'solim pamet', če se osebno niti ne poznava. Zato sem se odločila, da napišem nekaj vrstic na moj blog.
Moje področje dela zajema tudi delo z ljudmi v stiski, zato budno spremljam procese, skozi katere morajo osebe, ki potrebujejo pomoč. Zelo pozorno sem brala besede, zapisane na blogu, da bi se prepričala, ali ima oseba dovolj podpore, ki ji bo pomagala skozi faze žalovanja. Z olajšanjem sem ugotovila, da jo ima, sedaj pa se mora le prepustiti, da faze žalovanja izzvenijo.
Kadar se poruši naše notranje ravnovesje in ostanemo brez notranje moči, se znajdemo v stiski. Lahko smo žrtev nasilja, lahko izgubimo ljubljeno osebo, povzročimo nesrečo, izgubimo delo, izvemo, da imamo neozdravljivo bolezen… V vsaki taki situaciji, moramo skozi določene faze 'prebolevanja' in soočanja z nastalo situacijo. Faz ne moremo preskočiti ali se preprosto vesti, kot da jih ni. Dokler jih ne prebrodimo, ne moremo naprej.
Najbolje je, da imamo v prvih trenutkih ob sebi nekoga, ki nam je blizu, ki mu zaupamo, ki nam bo v oporo. Tako bomo lažje začeli proces samozdravljenja, obnavljanja.
Ena od vrst pomoči je ustvarjanje. Ustvarjalni proces ima zdravilne učinke, z njim prečiščujemo tako telo kot svojo notranjost. Ker se sami težko 'izkopljemo' iz lastne stiske, nam pri tem pomaga umetnostni terapevt. Za likovno terapijo je to likovni terapevt, za glasbeno glasbeni itd. Umetnostni terapevti so usposobljeni, da vas skozi proces varno vodijo, da si ponovno vzpostavite notranje ravnovesje. To je neboleče zdravljenje samega sebe in izražanje lastnega bistva na svoj način.
Več o likovni terapiji lahko preberete na moji spletni strani, če kliknete tu: creatissimo - likovna terapija.
Prosite za pomoč, kadar jo potrebujete! Zapiranje vase (čeprav se vam tedaj zdi to najboljša rešitev) ne vodi naprej, ne vodi iz stiske!
Drugače pa:
Juhuhu, končno se vse vrti okrog snega, tako kot se za zimo spodobi! Pandemska gripa je pozabljena, politika tudi, prva novica dneva je sneg. Seveda naše novice ne bi bile novice, če ne bi trdile, da so zaradi snega katastrofalne razmere, a vsaj na koncu novice o snegu se sedaj najde še kakšna pozitivna, npr. da se snega veselijo vsaj otroci.
Juhuhu! Končno malo bolj vedri obrazi!
In juhuhu, ker so uslišane naše novoletne želje, da bi se radi več gibali! Če hočemo, lahko kidamo uro za uro!! (Če živite v bloku in vam skidajo prijazni oskrbniki, lahko greste pomagat kakšnim ostarelim sosedom. Tako da izgovorov ni!). Bodite hvaležni za obilo možnosti za gibanje!
In še tele opombe o nagradni igri:
Hm, od sodelujočih v nagradni igri nisem dobila nekaterih naslovov!! Si mislite?!!
Razmišljam o vzrokih:
a) ste preveč samokritične, in mislite, da si niste prislužile dovolj kljukic in darila (to oceno prepustite meni).
b) ne berete več mojega bloga (smrk, smrk, v jok in na drevo)
c) tako vas je zamedlo ali morate kidati, da nimate časa za priklop
d) staknile ste bolezen, ki vas je položila v posteljo in ne morete do računalnika
Torej, če imate utemeljen razlog za zamudo, in si strašnoooo želite darilce, ki ste si ga prislužile…: dokler nimam vašega naslova, vam ga žal ne morem poslati. Torej??
(PS: pa zaupajte v svojo notranjo moč!)
Moje področje dela zajema tudi delo z ljudmi v stiski, zato budno spremljam procese, skozi katere morajo osebe, ki potrebujejo pomoč. Zelo pozorno sem brala besede, zapisane na blogu, da bi se prepričala, ali ima oseba dovolj podpore, ki ji bo pomagala skozi faze žalovanja. Z olajšanjem sem ugotovila, da jo ima, sedaj pa se mora le prepustiti, da faze žalovanja izzvenijo.
Kadar se poruši naše notranje ravnovesje in ostanemo brez notranje moči, se znajdemo v stiski. Lahko smo žrtev nasilja, lahko izgubimo ljubljeno osebo, povzročimo nesrečo, izgubimo delo, izvemo, da imamo neozdravljivo bolezen… V vsaki taki situaciji, moramo skozi določene faze 'prebolevanja' in soočanja z nastalo situacijo. Faz ne moremo preskočiti ali se preprosto vesti, kot da jih ni. Dokler jih ne prebrodimo, ne moremo naprej.
Najbolje je, da imamo v prvih trenutkih ob sebi nekoga, ki nam je blizu, ki mu zaupamo, ki nam bo v oporo. Tako bomo lažje začeli proces samozdravljenja, obnavljanja.
Ena od vrst pomoči je ustvarjanje. Ustvarjalni proces ima zdravilne učinke, z njim prečiščujemo tako telo kot svojo notranjost. Ker se sami težko 'izkopljemo' iz lastne stiske, nam pri tem pomaga umetnostni terapevt. Za likovno terapijo je to likovni terapevt, za glasbeno glasbeni itd. Umetnostni terapevti so usposobljeni, da vas skozi proces varno vodijo, da si ponovno vzpostavite notranje ravnovesje. To je neboleče zdravljenje samega sebe in izražanje lastnega bistva na svoj način.
(primeri izdelkov, nastalih na likovni terapiji - likovno predznanje tu ni potrebno):
Več o likovni terapiji lahko preberete na moji spletni strani, če kliknete tu: creatissimo - likovna terapija.
Prosite za pomoč, kadar jo potrebujete! Zapiranje vase (čeprav se vam tedaj zdi to najboljša rešitev) ne vodi naprej, ne vodi iz stiske!
********************************************************************************
Drugače pa:
Juhuhu, končno se vse vrti okrog snega, tako kot se za zimo spodobi! Pandemska gripa je pozabljena, politika tudi, prva novica dneva je sneg. Seveda naše novice ne bi bile novice, če ne bi trdile, da so zaradi snega katastrofalne razmere, a vsaj na koncu novice o snegu se sedaj najde še kakšna pozitivna, npr. da se snega veselijo vsaj otroci.
Juhuhu! Končno malo bolj vedri obrazi!
In juhuhu, ker so uslišane naše novoletne želje, da bi se radi več gibali! Če hočemo, lahko kidamo uro za uro!! (Če živite v bloku in vam skidajo prijazni oskrbniki, lahko greste pomagat kakšnim ostarelim sosedom. Tako da izgovorov ni!). Bodite hvaležni za obilo možnosti za gibanje!
In še tele opombe o nagradni igri:
Hm, od sodelujočih v nagradni igri nisem dobila nekaterih naslovov!! Si mislite?!!
Razmišljam o vzrokih:
a) ste preveč samokritične, in mislite, da si niste prislužile dovolj kljukic in darila (to oceno prepustite meni).
b) ne berete več mojega bloga (smrk, smrk, v jok in na drevo)
c) tako vas je zamedlo ali morate kidati, da nimate časa za priklop
d) staknile ste bolezen, ki vas je položila v posteljo in ne morete do računalnika
Torej, če imate utemeljen razlog za zamudo, in si strašnoooo želite darilce, ki ste si ga prislužile…: dokler nimam vašega naslova, vam ga žal ne morem poslati. Torej??
(PS: pa zaupajte v svojo notranjo moč!)
Objave
4 komentarji:
Hm....pri meni bo kar odgovor A, ker na zadnjih par vprašanj nisem odgovorila, po pravici povedano so bila takšna, da je bilo treba malo razmislit, zaradi bolezni otrok (ali je to spet izgovor), se mi ni dalo razmišljat. Da bi pogledala vsa vprašanja za nazaj potrebujem čas...lahko pošljem naslov, in med tem časom pač odgovorim, ko bom bolj zbrana (sj darilce je lahko takrat že pri meni, ne? hihihihi)
Lep in globok zapis.
Ps: naj ti tiho prišepnem (pa čeprav na očeh vseh), da sem si sama ustvarjanje(prej je bilo to pisanje, pa sem ga zaradi velike družine, ki je raztrgala moje misli na prafaktorje, opustila) določila za terapijo in pospravila v omaro apaurin in tramal. Včasih je lažje, včasih prekleto težko, včasih popolnoma neznosno. Najhuje je takrat, ko nikogar nimam(kot si napisala). A se vedno nekako izkopljem. Imam pač svojo Delavnico. Protibolečinsko terapijo v obliki tablet je treba včasih še vedno dati skozi, a občutno manjkrat. Tudi z napol omrtvičeno roko lahko malo barvam, sestavljam..... pa čeprav včasih s solzami v očeh...veliko lažje, kot samo nekje ždeti v prazno.
Jaz se bom prepustila tvoji presoji, haha. In hvala za priložnost.
Prvi del posta mi je pa segel v srce. saj ne, da bi prvič brala te in podobne besede, ampak vedno znova se naslonim nazaj in malce obsedim, ko berem te reči.
In ja, mislim, da se je vsaka izmed nas za ustvarjanje odločila oz. jo je poneslo vanj ravno zaradi terapevtske razsežnosti. jaz sem se že. Ko šivam, kvačkam, rišem, se umirjam, lahko razmišljam ali nerazmišljam, lahko sem vse ali nič in brez tega ne bi mogla živeti. Niti 5 min.
Kaj naj rečem: v življenju sem bila že tolikokrat brodolomec, da sem se morala sama naučiti splavati na obalo. In ko se enkrat naučiš splavati sam, si sposoben videti tudi tiste, ki ti ves čas molijo roko. Takrat je lažje, ampak do tja je dolga in trnova pot.
Ustvarjanje me je vedno reševalo. Tako kot Mariko najprej pisanje, nato likovno ustvarjanje. Vedno se nekako očistim: najprej si zavrtim glasbo, ki me spravi do solz, v teh solzah napišem, kar mi leži na duši in šele nato sem toliko "očiščena", da lahko ustvarjam. Šle takrat se popolnoma pomirim.
Objavite komentar