...ali brigaj se zase.
Najprej nisem mislila več pisat takih 'provokativnih' zapisov kot je bil Priznam. Ker so se nekateri počutili ogrožene, namesto, da bi jih spodbudilo k (lastnemu) ustvarjanju, kar je bil moj namen…
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Vendar pa je objava prinesla tudi nekaj zelo osebnih e-mailov, prošenj za nasvet in pomoč, ki odtehtajo vsa tista polivanja po meni. Za to je bil potreben pogum – povedati osebi, ki jo poznaš le preko interneta, svoje stiske, svoje dileme. Za tako odprtost sem vedno znova
hvaležna in zaradi tega, je vredno napisati tudi nekaj takega kar izzove vihar.
Na stvari lahko gledaš širše ali ožje. Lahko gledaš na vse ali enega. Lahko gledaš na druge ali nase. Pri umetnostni terapiji gledamo na situacijo iz več perspektiv:
- jaz (kot terapevt v odnosu z drugimi)
- vživljanje v klienta (in pogled na odnose iz njegove perspektive)
- pogled na odnose kot zunanji, nevpleteni opazovalec (iz t.i. helikopterske perspektive).
Na situacijo kot terapevti ne moremo gledati le iz ene perspektive, temveč se moramo postaviti v vse. Predstavljajte si, da bi se pri tem delu brigali le zase! Iz katere perspektive bi gledali na svet in kako bi ga videli?
Brigaj se zase. To je bil komentar, ki sem ga najpogosteje slišala po objavi Priznam. Pusti jim, da delajo po svoje itd.
No, pa poglejmo na vse skupaj iz širše perspektive.
Zaradi področja dela, ki ga pokrivam, redno prebiram strokovne članke in raziskave s področja vzgoje in izobraževanja, psihologije, umetnostne terapije, ustvarjalnega procesa itd. Pred kratkim sem prebrala nekaj zanimivih člankov, ki ti dajo misliti. Eden je govoril o posilstvu sredi ulice, ko žrtvi, ki je klicala na pomoč, ni 2 uri nihče pomagal. Dve uri! Brigaj se zase?!
Drugi članek je ugotavljal, da je lažje kupiti orožje, kot pa dobiti ustrezno strokovno pomoč (psihologa, socialnega delavca…) – takoj in zdaj. (Po)brigaj se zase!
Tretji članek pa je govoril o zasvojenosti. Kaj storiš, ko srečaš zasvojenca? Brigaj se zase!?
Zakaj moji zapisi o vzgoji in izobraževanju ne dvigajo toliko prahu? Ali pa tisti o žrtvah kaznivih dejanj? Ali pa ko napišem o tem, kako bi bilo dobro pomagati zasvojenim ali otrokom ali…? Zakaj tedaj nihče ne skoči v zrak in mi napiše naj se brigam zase?
Ali zasvojenim koristi, da se brigamo zase? Seveda jim, saj se nihče ne vtika vanje in lahko še naprej tonejo v globljo in globljo zasvojenost. Pa jim to koristi? Naj se res brigam zase?
In potem ta zasvojeni zaradi svoje potrebe po drogi z razbito steklenico poreže mimoidočo osebo, da ukrade/dobi denar za drogo?!
Sedaj pa te misli prenesite na področje ustvarjanja. Mar je to področje kaj drugačno od drugih?
Najlažje se je brigati zase. Najlažje je zabrusiti: kaj pa misliš, da si?!
Ko se pogovarjaš z osebo, ki je porezana, polna modric, posiljena in s pretresom možganov, se pri tem naučiš, da nikoli več nikomur ne rečeš: kaj pa misliš, da si. Ko vidiš spolno zlorabljenega otroka, ne pomisliš, da bi se brigal le zase…
Mi vsi smo ljudje, mi vsi smo svet, mi vsi živimo skupaj. In ta spoznanja te prežemajo na vsakem koraku, na vsakem področju življenja. Zato tudi na ustvarjanje gledam iz širše perspektive. Pripravljena sem pomagati pri tistem kar znam. Lahko pa se tudi brigam zase… Tudi jaz lahko potrebujem pomoč ali nasvet ali kritiko, lahko pa se zaprem pred vsemi in vsakomur rečem, naj se briga zase (Mislim, da je brigati se zase in tekmovalnost glavno vodilo današnjega časa, še posebej pri nas).
Pa naj raje postavim dve vprašanji za razmislek:
a)
Uspe vam naslikati (ali narisati ali…) najboljšo umetnino, kar jih je. Izredno ste ponosni nanjo in kar žarite od sreče. Nato čez en teden ugotovite, da je nekdo naslikal skoraj identično umetnino. Izkaže se, da ste bili njegov navdih in da je naslikal sliko tako, da je skušal čim natančneje prekopirati vašo. Kako se počutite? Ooo, super, si rečete, ker se vam zdi to laskavo, da je nekdo naslikal nekaj po vaši stvaritvi. Ok, res, da je
kopija vašega dela, a da je izbral prav vaše delo, se vam zdi, da ste postali pomembni in končno tudi vi nekomu vzgled (ali učitelj ali muza)… No, čez čas se pojavi 10 takih kopij, 20, 30… Vam je to še v veselje? Se zdite sami sebi pomembni, zvezda? Dvomim.
Bi radi, da bi vaše delo bilo za inspiracijo in navdih, vendar ne tako, da nastajajo iste kopije, isti posnetki… Ko se vam bo zgodilo, boste razumeli, kaj sem želela povedati v objavi Priznam. Zelo dobro ločim, kaj je učenje tehnik in kaj je kopiranje. In moj namen je, da resnično želim, da se nihče ne
ujame v kolesje kopiranja, ki nima nič skupnega z ustvarjanjem. Ne bom pa kazala s prstom na vas in rekla 'kaj sem vam rekla', če se vam to zgodi. Posledice vedno občutimo sami, in zato sploh ni potrebe, da bi vam/nam kdo še to glasno in jasno povedal (več o tem najdete tudi v Montessori pedagogiki - t.i. kontrolne točke). Ali zasvojenec ve, da je zabredel v krog zasvojenosti? Takoj prizna, da je zasvojen? Ali tisti, ki kopira ve, da je zabredel v krog kopiranja? Ali prepozna, da dela narobe? Sploh, če mu uspe prodati tisoč kopij vašega dela, vi pa ne. Sploh, če začnejo govoriti, da ste vi kopirali njega…
Odgovor ene od oseb, ki kopira, je bil: pa saj nisem kopirala fotografije izdelka (copy-paste), temveč sem sama naredila svoj izdelek (popolnoma enak originalu drugega avtorja). Dokler ne boste to doživeli s svojim izdelkom ali se postavili v kožo tistega, ki je naredil original, verjetno ne boste razumeli, kaj hočem povedati…
Nekateri so se celo obregnili ob mojo izobrazbo. Ker sem likovna pedagoginja torej nimam pravice 'biti pametna'? Kaj pa ste vi po poklicu? Kaj pa, če bi jaz rekla kaj čez vašo strokovnost, poklic? In da ne bo pomote: nisem slikarka, nisem kiparka, nisem grafičarka, temveč sem likovna pedagoginja. Sem oseba, ki pomaga
drugim ustvarjati, kar ni isto, kot če ustvarjaš sam. Za veliko akademskih slikarjev, kiparjev… je bilo znano, da so zanič pedagogi in obratno. Nimam se za umetnico, sem pa likovna pedagoginja ter likovna terapevtka, z veliko izkušnjami. Ni me sram to povedati na glas. In nimam se za najboljšo. Vem, kje so moje meje in vem, da se bom učila
celo življenje.
(na Creatissimo delavnici likovne terapije)
b)
Kaj storite, ko vidite nekoga, ki se vedno ujame na isti napaki? Vedno, ko prime kozarec, mu pade na tla. Vedno, ko piše, pozabi narediti strešice. Vedno, ko vam vrta po zobeh, pozabi iz vaših ust vzeti vato. Kaj storite? Ste tiho? Se smejite njegovi nerodnosti? Se jezite, ker si ne more zapomniti, čeprav se je zmotil že tisočkrat?
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ko ustvarja? Vedno se mu zatakne na istem mestu, vedno izdelek 'pokvari' z isto napako…
Kaj bi storili? Pri likovni terapiji velja načelo, da mora klient
videti (in preizkusiti) tudi vzorec/vzorce vedenja, s katerim bo lahko nadomestil star (slab) vzorec vedenja. Kaj je to pri ustvarjanju? Kateri vzorec vam preprečuje iti preko?
Likovna pedagogika ni zato, da bi vas zdresirala, da vsi rišete popolne oči, realistične risbe itd. kot sem že takrat napisala, realizem in abstrakcija pri tem nimajo nobene veze. Likovna pedagogika (ali kakršen koli drug dober učitelj) služi kot podpora in prikaz vzorcev, iz katerih si izberete tistega, ki vam ustreza, da greste po svoji poti…
Svoji poti.V tujini ni toliko težav s 'kritiko', kot jih zaznam pri nas. Povsod, kjer sem bila
(ZDA, Danska, Nizozemska, Avstrija, Italija, BiH…), so bili ljudje odprti, so hoteli vedeti še več. Zato vas vprašam, kaj bi mi rekli, če bi bila iz tujine in bi bila udeleženka internetnega tečaja? Kako bi sprejeli mojo 'kritiko'? In kako mojo kritiko sprejmete, ker sem jaz, likovna pedagoginja in iz Slovenije? Jaz vidim razliko. Vidim, da se odpremo osebam, ki so 'na varni razdalji', da jih ne čutimo kot konkurenco in kot grožnjo. Ko pa je posredi slovensko bralstvo, pa je vse drugače. Skrivanje informacij, skrivanje pripomb, ki bi lahko osebi pomagale napredovati (ali ji pokazale še pogled iz druge perspektive), nezaupanje, češ kaj pa ti veš… Žal. Mislim, da je
življenje prekratko, da bi ovirali drug drugega, da bi se omejevali. Eno je podpora, eno pa strokovna podpora. Potrebujemo oboje. Čim več podpore in žal mi je, da nekateri usmerijo vso svojo energijo v obrambo, namesto, da bi jo usmerili naprej, za prekoračitev mej.
Dajem vam priložnost, da mi poveste, da se motim. Tukaj, zdaj. Da mi dokažete, da je še drugačen pogled na svet. Ne bom se pregovarjala. Preprosto bom preizkusila in skušala ugotoviti, ali mi ta vzorec 'vedenja' odgovarja. Rada bi verjela, da se motim.
Ker jaz gledam na svet kot na nekaj najlepšega. Ker verjamem v kolektivno zavest in zato upam, da je naša zavest pozitivna, ustvarjalna, polna delovnega naboja.
Ne brigam se samo zase… Brez vas tudi jaz nisem veliko.
*
Hvala za rojstnodnevne čestitke in besede podpore. Zelo lepo so se prilegle mojemu srcu in so tam, vedno z mano. :)In še eno veselo novičko naj obelodanim: iz Finske sem dobila
potrditev, da bom imela mentorici za moj projekt fototerapije. To sem spet skakala do stropa! :)
Objave
