…tudi mene daje poklicna deformacija…
Včeraj sem brala še enega od mnogih prispevkov o plagiatorstvu in kopiranju. Članek je na hudomušen način prikazal razlike med originalom in plagiatom, ter razložil, kje in kako ga je oseba polomila in naredila slabo kopijo originala.
In tako je tudi pri nas, likovnih pedagogih… Brez težav lahko (na oko) ločimo:
- kdo je amaterski in kdo izšolan ustvarjalec
- kdo kopira in kdo ne
- kdo je nekaj narisal, naslikal po opazovanju in kdo na pamet
- kdo dela tako, kot mu je nekdo povedal ali ga naučil in ne po svojih občutkih
- kdo ne uporablja svojega stila
- …
(moj navdih so dela Ivane Kobilce, iz katerih se tudi učim)
Ko gledam razne tečaje po internetu, že po izdelkih vem, kateri udeleženec 'hodi' na kateri tečaj…
Premalo je spodbujanja k lastnemu načinu izražanja. Če bi učili profesionalci, potem bi spodbujali k likovnemu načinu opazovanja in k raziskovanju lastnega stila izražanja. Potem ne bi bilo takih, osnovnih napak, kot so:
s črno obrobljena usta, pa tudi, če se vse obroblja s črno, oči, ki jih običajno rišejo otroci v 3.razredu OŠ, ozadje, ki ni usklajeno s figuro (ker sta običajno naslikana ali obravnavana ločeno), nepovezanost celotne slike oz. izdelka... In tako nastaja ogromno del, ki spominjajo ena na drugo, ki
niso sproščena, spontana, in ki ne pokažejo dejanskih občutkov ustvarjalca. To pa so
lastnosti, ki so značilne za prekopirane izdelke. Realizem ali abstrakcija nimata pri tem nobene vloge. Za oba velja enako: izraziti sebe na svoj način.
Kaj želimo povedati z nekim izdelkom, kakšne občutke želimo vzbuditi??
Seveda se na tečajih učimo
tehnik ustvarjanja, vendar to potem ne pomeni, da ustvarimo skoraj identične reči. Za primer si lahko pogledamo znane umetnike, ki so se včasih dobivali skupaj in naslikali isti motiv (Van Gogh in Gaugain, ipd.). Pa so res vsi uporabili isto tehniko, iste poteze, iste barve, isto svetlobo?? Ne, ustvarjali so vsak na svoj način in zato jih tudi danes priznavamo za prave umetnike.
Da ne bo pomote – nič nimam proti internetnim in drugim tečajem (nasprotno, zdijo se mi ena boljših zadev, ki so zrasle skupaj s tehnologijo), le predlagam, da si izberemo takega, ki nas bo dejansko naučil izražati sebe, ne pa proizvodnjo izdelkov, ki spominjajo na kopije in so brez duše. Ko enkrat zapadeš v šablonsko ustvarjanje, je namreč zelo težko izstopiti iz tega začaranega kroga, zato ukrepajmo, še preden pademo vanj!
(isti avtor, isti stil, pa vendar sta deli 'drugačni' - Gustav Klimt)
In še to v razmislek:
ustvarjalnost ne stoji na mestu, ni štancanje enih in istih reči do onemoglosti, ni kopiranje do zadnje črtice. Temu se reče obrt (pa še to bi bila bolj slaba obrt), ne ustvarjalnost. In zato se da prepoznati kopijo, sliko, ki je nastala po fotografiji, naivno 'umetnino'... Kako močno se motijo tisti, ki mislijo, da so zadevo 'preplonkali' z
japonske spletne strani, da potem se pa ne bo videlo (in vedelo), da je on naredil kopijo! To pa je res
naivno razmišljanje! (Bumerang se vedno vrne k lastniku).
...In priznam, če imaš poklicno deformacijo, tudi ni lahko. Če take 'obrtniške' izdelke pohvališ, osebo spodbujaš, da še naprej ustvarja v začaranem krogu. Če poveš po resnici, jo lahko prizadeneš, da popolnoma izgubi ustvarjalni zagon… Kolikokrat sem se že morala ugrizniti v jezik, da ne bi bilo zamer, da ne bi izpadla kot da solim pamet in da sem 'boljša'. Pri tem sploh ne gre za to, a kako to povedati, razložiti??
Zaenkrat sem našla le tako rešitev, da za tiste, ki si želijo ustvarjati v lastnem stilu in se spotoma kaj naučiti, pripravljam
Ustvarjalna srečanja, kjer smo odprti za kritike, debate, pohvale, učenje in rast. Kjer se učimo poslušati sami sebe… Upam, da iz majhnega raste veliko in da jim pomagam, da izstopijo iz začaranega kroga, v katerega so se morda ujeli…
Tudi vam želim, da si najdete tečaj, ki vas bo učil
ustvarjalnosti, ne obrti, hkrati pa vam želim mnogo ustvarjalnih dni in uživanja pri izražanju samega sebe, sploh v teh bližajočih se predprazničnih dneh!
Srečno! 
Objave
