…tudi mene daje poklicna deformacija…
Včeraj sem brala še enega od mnogih prispevkov o plagiatorstvu in kopiranju. Članek je na hudomušen način prikazal razlike med originalom in plagiatom, ter razložil, kje in kako ga je oseba polomila in naredila slabo kopijo originala.
In tako je tudi pri nas, likovnih pedagogih… Brez težav lahko (na oko) ločimo:
- kdo je amaterski in kdo izšolan ustvarjalec
- kdo kopira in kdo ne
- kdo je nekaj narisal, naslikal po opazovanju in kdo na pamet
- kdo dela tako, kot mu je nekdo povedal ali ga naučil in ne po svojih občutkih
- kdo ne uporablja svojega stila
- …
Ko gledam razne tečaje po internetu, že po izdelkih vem, kateri udeleženec 'hodi' na kateri tečaj…
Premalo je spodbujanja k lastnemu načinu izražanja. Če bi učili profesionalci, potem bi spodbujali k likovnemu načinu opazovanja in k raziskovanju lastnega stila izražanja. Potem ne bi bilo takih, osnovnih napak, kot so: s črno obrobljena usta, pa tudi, če se vse obroblja s črno, oči, ki jih običajno rišejo otroci v 3.razredu OŠ, ozadje, ki ni usklajeno s figuro (ker sta običajno naslikana ali obravnavana ločeno), nepovezanost celotne slike oz. izdelka... In tako nastaja ogromno del, ki spominjajo ena na drugo, ki niso sproščena, spontana, in ki ne pokažejo dejanskih občutkov ustvarjalca. To pa so lastnosti, ki so značilne za prekopirane izdelke. Realizem ali abstrakcija nimata pri tem nobene vloge. Za oba velja enako: izraziti sebe na svoj način.
Kaj želimo povedati z nekim izdelkom, kakšne občutke želimo vzbuditi??
Seveda se na tečajih učimo tehnik ustvarjanja, vendar to potem ne pomeni, da ustvarimo skoraj identične reči. Za primer si lahko pogledamo znane umetnike, ki so se včasih dobivali skupaj in naslikali isti motiv (Van Gogh in Gaugain, ipd.). Pa so res vsi uporabili isto tehniko, iste poteze, iste barve, isto svetlobo?? Ne, ustvarjali so vsak na svoj način in zato jih tudi danes priznavamo za prave umetnike.
Da ne bo pomote – nič nimam proti internetnim in drugim tečajem (nasprotno, zdijo se mi ena boljših zadev, ki so zrasle skupaj s tehnologijo), le predlagam, da si izberemo takega, ki nas bo dejansko naučil izražati sebe, ne pa proizvodnjo izdelkov, ki spominjajo na kopije in so brez duše. Ko enkrat zapadeš v šablonsko ustvarjanje, je namreč zelo težko izstopiti iz tega začaranega kroga, zato ukrepajmo, še preden pademo vanj!
In še to v razmislek: ustvarjalnost ne stoji na mestu, ni štancanje enih in istih reči do onemoglosti, ni kopiranje do zadnje črtice. Temu se reče obrt (pa še to bi bila bolj slaba obrt), ne ustvarjalnost. In zato se da prepoznati kopijo, sliko, ki je nastala po fotografiji, naivno 'umetnino'... Kako močno se motijo tisti, ki mislijo, da so zadevo 'preplonkali' z japonske spletne strani, da potem se pa ne bo videlo (in vedelo), da je on naredil kopijo! To pa je res naivno razmišljanje! (Bumerang se vedno vrne k lastniku).
...In priznam, če imaš poklicno deformacijo, tudi ni lahko. Če take 'obrtniške' izdelke pohvališ, osebo spodbujaš, da še naprej ustvarja v začaranem krogu. Če poveš po resnici, jo lahko prizadeneš, da popolnoma izgubi ustvarjalni zagon… Kolikokrat sem se že morala ugrizniti v jezik, da ne bi bilo zamer, da ne bi izpadla kot da solim pamet in da sem 'boljša'. Pri tem sploh ne gre za to, a kako to povedati, razložiti??
Zaenkrat sem našla le tako rešitev, da za tiste, ki si želijo ustvarjati v lastnem stilu in se spotoma kaj naučiti, pripravljam Ustvarjalna srečanja, kjer smo odprti za kritike, debate, pohvale, učenje in rast. Kjer se učimo poslušati sami sebe… Upam, da iz majhnega raste veliko in da jim pomagam, da izstopijo iz začaranega kroga, v katerega so se morda ujeli…
Tudi vam želim, da si najdete tečaj, ki vas bo učil ustvarjalnosti, ne obrti, hkrati pa vam želim mnogo ustvarjalnih dni in uživanja pri izražanju samega sebe, sploh v teh bližajočih se predprazničnih dneh!
Srečno!
Včeraj sem brala še enega od mnogih prispevkov o plagiatorstvu in kopiranju. Članek je na hudomušen način prikazal razlike med originalom in plagiatom, ter razložil, kje in kako ga je oseba polomila in naredila slabo kopijo originala.
In tako je tudi pri nas, likovnih pedagogih… Brez težav lahko (na oko) ločimo:
- kdo je amaterski in kdo izšolan ustvarjalec
- kdo kopira in kdo ne
- kdo je nekaj narisal, naslikal po opazovanju in kdo na pamet
- kdo dela tako, kot mu je nekdo povedal ali ga naučil in ne po svojih občutkih
- kdo ne uporablja svojega stila
- …
(moj navdih so dela Ivane Kobilce, iz katerih se tudi učim)
Ko gledam razne tečaje po internetu, že po izdelkih vem, kateri udeleženec 'hodi' na kateri tečaj…
Premalo je spodbujanja k lastnemu načinu izražanja. Če bi učili profesionalci, potem bi spodbujali k likovnemu načinu opazovanja in k raziskovanju lastnega stila izražanja. Potem ne bi bilo takih, osnovnih napak, kot so: s črno obrobljena usta, pa tudi, če se vse obroblja s črno, oči, ki jih običajno rišejo otroci v 3.razredu OŠ, ozadje, ki ni usklajeno s figuro (ker sta običajno naslikana ali obravnavana ločeno), nepovezanost celotne slike oz. izdelka... In tako nastaja ogromno del, ki spominjajo ena na drugo, ki niso sproščena, spontana, in ki ne pokažejo dejanskih občutkov ustvarjalca. To pa so lastnosti, ki so značilne za prekopirane izdelke. Realizem ali abstrakcija nimata pri tem nobene vloge. Za oba velja enako: izraziti sebe na svoj način.
Kaj želimo povedati z nekim izdelkom, kakšne občutke želimo vzbuditi??
Seveda se na tečajih učimo tehnik ustvarjanja, vendar to potem ne pomeni, da ustvarimo skoraj identične reči. Za primer si lahko pogledamo znane umetnike, ki so se včasih dobivali skupaj in naslikali isti motiv (Van Gogh in Gaugain, ipd.). Pa so res vsi uporabili isto tehniko, iste poteze, iste barve, isto svetlobo?? Ne, ustvarjali so vsak na svoj način in zato jih tudi danes priznavamo za prave umetnike.
Da ne bo pomote – nič nimam proti internetnim in drugim tečajem (nasprotno, zdijo se mi ena boljših zadev, ki so zrasle skupaj s tehnologijo), le predlagam, da si izberemo takega, ki nas bo dejansko naučil izražati sebe, ne pa proizvodnjo izdelkov, ki spominjajo na kopije in so brez duše. Ko enkrat zapadeš v šablonsko ustvarjanje, je namreč zelo težko izstopiti iz tega začaranega kroga, zato ukrepajmo, še preden pademo vanj!
(isti avtor, isti stil, pa vendar sta deli 'drugačni' - Gustav Klimt)
In še to v razmislek: ustvarjalnost ne stoji na mestu, ni štancanje enih in istih reči do onemoglosti, ni kopiranje do zadnje črtice. Temu se reče obrt (pa še to bi bila bolj slaba obrt), ne ustvarjalnost. In zato se da prepoznati kopijo, sliko, ki je nastala po fotografiji, naivno 'umetnino'... Kako močno se motijo tisti, ki mislijo, da so zadevo 'preplonkali' z japonske spletne strani, da potem se pa ne bo videlo (in vedelo), da je on naredil kopijo! To pa je res naivno razmišljanje! (Bumerang se vedno vrne k lastniku).
...In priznam, če imaš poklicno deformacijo, tudi ni lahko. Če take 'obrtniške' izdelke pohvališ, osebo spodbujaš, da še naprej ustvarja v začaranem krogu. Če poveš po resnici, jo lahko prizadeneš, da popolnoma izgubi ustvarjalni zagon… Kolikokrat sem se že morala ugrizniti v jezik, da ne bi bilo zamer, da ne bi izpadla kot da solim pamet in da sem 'boljša'. Pri tem sploh ne gre za to, a kako to povedati, razložiti??
Zaenkrat sem našla le tako rešitev, da za tiste, ki si želijo ustvarjati v lastnem stilu in se spotoma kaj naučiti, pripravljam Ustvarjalna srečanja, kjer smo odprti za kritike, debate, pohvale, učenje in rast. Kjer se učimo poslušati sami sebe… Upam, da iz majhnega raste veliko in da jim pomagam, da izstopijo iz začaranega kroga, v katerega so se morda ujeli…
Tudi vam želim, da si najdete tečaj, ki vas bo učil ustvarjalnosti, ne obrti, hkrati pa vam želim mnogo ustvarjalnih dni in uživanja pri izražanju samega sebe, sploh v teh bližajočih se predprazničnih dneh!
Srečno!
Objave
17 komentarjev:
Odličan post!!!
Lijepo je učiti, gledati što netko radi ali uvijek je najbolje naći neki svoj put i stil kojim ćeš dalje ići.Za tebe se ja ne bojim da ga nečeš naći, ti ga već imaš...
Pusa.
Navdušena sem nad tem strokovnim izlivom. Vesela sem, da si to povedala ti, ki imaš za to strokovno zaledje. Vse preveč je enakih izdelkov, šabloniranja, kopiranja.
Jaz bi bila zares vesela iskrenega strokovnega mnenja v komentarjih od oseb, ki so strokovno podkovane(kot npr.ti). Sicer pa pri tebi že skoraj vem: če pohvališ izdelek oz. idejo je to očitno, kadar pa komentiraš naokoli, vem da sem brcnila v temo:))
Hvala da si!
Lep dan.
Hvala Zondra! Tudi jaz se kar naprej učim in se skušam izražati v svojem stilu. Včasih mi ne uspe, a upam, da bo naslednjič bolje.
Hvala, Hrandica. Ja, skušam komentirati tisto, kar mislim, da je na pravi poti, oziroma iščem v vsaki stvari tisto, kar je uspelo, kar je dobro, kar ima 'prihodnost'. Druače pa, kdor želi moje 'strokovne' ocene, mi lahko vedno piše na mail in vpraša za mnenje. Vseeno ne bi rada pisala kritik po blogih, vsem na očeh. Ali pa pridite na ustvarjalna srečanja, kjer se na to temo lahko temeljito pomenimo ;).
Tudi jaz sem z velikim veseljem prebrala tale post. In se popolnoma strinjam. S podobnim vprašanjem sem se ravno zadnjič ukvarjala, ko sem na parih blogih zasledila podobne like (seveda so šli vsi skozi isti tečaj.In moje vprašanje je bilo, "zelo lepo (ker je bilo res), samo kaj je pa tisto tvojega tu notri?"
Sama imam težave, ker me non stop navdihujejo raznorazni dejavniki iz okolja. Naj bo to kos, ki me zjutraj pozdravi na cesti, naj bo to spomin na mojo babico, naj bo to od katerega blog,izdelek... In temu impulzu sledi moje ustvarjanje. Skozi konglomerat vsega videnega tako nastane en dan otroško pikasto, drug dan avantgardno. In se potem sprašujem kaj je tukaj zdaj mojega, kaj je pravzaprav moj stil?
najprej sem se nasmejala in potem zamislila. očitno dobro razumeš nas, ki ustvarjamo brez šol in tovrstne podlage. zahajamo v dileme, ob katerih se včasih zaletavamo v zid - torej, tole mi je všeč. bom naslikala takšno (na koncu itak ni čisto takšna). pa zdaj? kaj, če me rezultat ni dovolj vzpodbudil, da bi odšla naprej v to smer, a po svoje? na tujih krilih se res ne da leteti. se je pa treba nekje učiti, a se v tem vseeno najti. pa zopet - ne štancati. znana mi je meja med "uživati" in "malo manj uživati" v ustvarjanju - slednje je nevarno blizu štancariji. kdaj potem od tistega stran? če naslikam 30 cerkvic iz žabje perspektive, v vsaki sliki posebej uživam, mi je izziv, iščem, iščem in kaj tudi najdem - če so si že na daleč podobne (barve, stil, perspektive, postavitev)... bo enaintrideseta že naštancana? kako obvladovati mejo med "prepoznaven" in "samegasebekopirajoč"?
ni nam lahko :))
Zanimivo razmišljanje. Jaz sem ena tistih, ki peni nad osnovnošolskimi učitelji, ki nas niso naučili nič, nad vzgojiteljicami v vrtcu, ki otrokom govorijo samo, naj narišejo po svoje, nad osnovnošolskimi učitelji, ki rečejo otrokom, naj narišejo stol, pa jih tega ne naučijo, slabo narisan stol pa kljub temu ocenijo s slabo oceno ... nis(m)o vsi taki, da bi kar znali nekaj narisati samo z opazovanjem, ampak potrebujemo vsaj za začetek nekaj navodil. Moja hči je bila v primeru stola tako zafrustrirana, da sem ji med počitnicami ustregla in jo vpisala v tečaj risanja, čeprav je imela šele 10 let. Pozneje na tečaje ni več hodila, ampak njeno risanje je od takrat zelo napredovalo, saj so ji bile jasne osnove.
Pred par leti je ena od organizatoric tečaja komentirala, da ima včasih sama občutek, da ne sme več gledati po blogih in ningih, kaj kdo kako dela, ker se na ta način sama ne razvija. Jaz sem ji odgovorila, da se jaz kot popoln začetnik praktično tudi pri risanju, sploh pa pri slikanju, le na teh tečajih lahko česa naučim, sama se bom pa skozi čas odločila, kaj od tega, kar se bom naučila, bom ponotranjila in česa ne. Priznam pa, da se raje udeležujem internetnih tečajev, kakor da bi šla na kakšnega v živo v Sloveniji. V tem prepričanju me je utrdila materina izkušnja. Ko je šla v pokoj, jo je sestrična skupaj z mano pregovorila, naj gre na tečaj začetniškega risanja. (Morda na ljudsko univerzo v Kp? Ne spomnim se natanko.) Na prvem srečanju je inštruktorica spraševala, koliko imajo izkušenj. Mati je povedala, da ni risala od srednje šole, se pravi več kot 30 let, takoj za njo je ena povedala, da je to njen tretji tečaj, naslednji dve pa sta govorili o dveh samostojnih razstavah ... mati je rekla, da ne gre več, pa če ne vem kaj. Kdo bi ji zameril?
Uh, kako dolg komentar, bom nehala :)
Dober post, vzpodbuja razmišljanje. Še posebej o mojem lastnem ustvarjanju, ob katerem uživam.. čeprav je dostikrat učenje s kopiranjem tehnik.. potem pa spet iskanje nečesa samo mojega.
Včasih uspe, včasih pač ne.
Se pa nekako ne znam videt v štancanju, pa naj gre za katerikoli material. Postane preveč dolgčas.
Kritike znajo boleti, ampak pridejo prav. Čeprav si jih vedno res ne želimo brati na glas ali javno. So pa dobre, saj z njimi rastemo.. veliko bolj kot s pocukranimi vedno enakimi prijaznimi komentarji v stilu: kako lepo :) ti pobožajo dušo za kako minutko, kritika pa ti da mislit na veliko daljši rok. In če si vsaj približno zrela oseba, se ob njej učiš in napreduješ.
Ob ogledu koledarja sem ugotovila, da sem že stala v istem prostoru s tabo, kak meter ali dva stran.. brskala po policah, medtem ko ste drugi ustvarjali in klepetali. Škoda, da tega nisem vedela takrat :)
Vesela bom kake kritike s tvoje strani. Tvoje cenim. Kakšen druge pa so res žaljive, foušljive in z njimi ni kaj početi :) No, razen, da jih ignoriraš.
Drag K, žal mi je, da je mama tako hitro vrgla puško v koruzo (in posledično tudi ti). Po mojem mnenju, napaka. Pa kaj, če je ena imela že razstavo, druga ne vem koliko let že riše… Platno pred njo, bi bilo njeno in kaj bo gor je plod njene ustvarjalnosti in učiteljevih smernic. Saj ni šla tja tekmovat, se postavljat pred drugimi,.. šla je za svojo dušo, mar ne? Morda bi ta, ki je že imela razstave čez leto, dve tvoji mami pomagala z izkušnjami pri njenem razstavljanju? In res, da živimo v dobi interneta in vse več je tudi tovrstnega šolanja. Ja, super (karkoli, kadarkoli, kjerkoli). Meni osebno je dobrodošlo za tehnike, ki jih v okolici mojega dosega ne dobim. Drugače pa z največjim veseljem hodim po delavnicah, pa če nimam pojma o pojmu in sem tam »t zadnja« in sprašujem (morda za koga neumnosti) vsevprek. Gre za dodatno izkustvo: Gre za neposredno izmenjavo mnenj, komentarjev, spodbud, idej in konec koncev pridobivaš prijeten kupček znancev in razviješ dobra prijateljstva. In vse to kljub temu, da se od nekaterih produkti že leta vroče prodajajo, da se s tehnikami ukvarjajo že vrsto let…
Za samo kritiko,dobro ali slabo, pa je meni pomembno da je utemeljena in iz ust kompetentne osebe (torej osebe, ki to področje dobro pozna). In to bom spoštovala in o njej premišljevala.Gredo pa tudi meni težko z jezika direktni komentarji na kopije oz "obrtništvo",se jih raje kar izogibam in "pojamram" prijateljici.
Sem pa vesela Creatissimo, da si naredila ta mali korak...in verjemi, iz malega, zraste veliko!!
A ni zabavno, kako smo različne :) Meni pa so ravno net tečaju najbolj všeč. Nekako jih stlačim v svoj urnik.. popoldan, čez vikend ali pa ponoči.. ko opravim vse ostalo, kar se mi zdi bolj pomembno, ko poskrbim za otroka. Net tečaji so zame s sabo prinesli ogromno pozitivnega sprejemanja, skupnost ljudi s celega sveta, ki te sprejemajo, podpirajo, nesebično pomagajo in te ne kritizirajo, ker nikoli ne boš dovolj dober, da bi o tebi pisali zgodovinarji.
Ne moti me, da s "sošolkami" delamo podobne reči, saj pravzaprav tudi tečajniki s kateregakoli drugega tečaja (nakitkarskega, čestitkarskega, skrapbukovskega..) ali sošolci z oblikovne v začetku delajo podobne izdelke. Da se naučijo delati s pripomočki, barvami.. Verjamem, da bomo nekoč, tako kot nekateri "tašolani", če bomo gradile, prišle do svojega stila. Tudi šola ni zagotovilo, da kaj iz tebe bo, če ne gradiš naprej. Je pa čudovita osnova, ki nam manjka.
Že v osnovi imamo amaterke drugo izhodišče.. vsaj pri meni gre za čisti užitek ob ustvarjanju, polnjenje baterij po včasih naporni službi in ne profesijo, od katere bom živela oz. bo postala moja služba.
Paše mi intima doma, ko delam vaje, paše mi možnost, da komuniciram, ko sem pri volji. Paše mi možnost, da se s kom skupaj vsedem za mizo in rišem, barvam.. zato ker je to vsem luštno počet. Brez obremenjevanja s tem, da mora biti rezultat nek likovni presežek.
moram se še enkrat oglasit, pa brez zamere, ker se že drugič...
glede tečajev. točno to se je zgodilo tudi meni - ko sem prišla na prvi tečaj slikanja, sem bila edina začetnica. z enim samim (prvim) popackanim platnom, pa še tega sem naredila na hitro, ker je bilo rečeno, da naj prinesemo kakšno svoje delo, da bo mentor lažje presodil, kako s kom štartat. šele tam sem ugotovila, da sedim v klopeh skupaj z upokojeno učiteljico likovnega pouka, dvema študentoma ALU, z nekaj "amaterji", vsi so imeli za sabo že samostojne razstave... kaj zaboga delam tu??? sem se spraševala in skoraj že spakirala... kako bom capljala za njimi brez znanja, izkušenj, samo z željo, da se naučim? pa je rekel mentor - veš kaj, vsaj danes ostani, ko si že prišla. če ti ne bo všeč, ti prihodnjič ni treba priti. ne bom razlagala - prihajala sem kar nekaj naslednjih let, vsak teden na štiri ure korakov. nekateri so šli naprej, nekateri so stopicljali, pa mencali ali se premikali nazaj... in mentor je vedno govoril - važno se je premikati, ko stopiš nazaj, greš samo po zalet... pomagali so mi vsi, ta mi je prišepnil, kako pripraviti platno, drugi, kako zaključiti vogal... najboljše od vsega pa je bilo, da smo se že po nekaj uvodnih srečanjih popolnoma razšli - vsak v svojo smer. mentorji so imeli neskončno voljo in razumevanje, delali so praktično individualno z vsakim posebej in ko smo po prvem tečaju pripravili skupno razstavo, se tisti, ki so prišli gledat, niso mogli načudit, kako so dela tako zelo različna... toliko za tiste, ki ste skeptične okrog "podobnosti" in "ukalupljenosti" - vedno se da it po svoje, res pa je mentor tisti, ki mora znat v začetku prepoznat, kaj imaš v sebi in te malo zbrca v tvojo smer. in seveda, mora imeti neskončno voljo za individualno delo v skupini :))
Sonja, še zate; "nikoli ne boš dovolj dober, da bi o tebi pisali zgodovinarji"... se mi je malo zataknilo. o nekom bodo pisali - zakaj ne o tebi? ker nekdo BO dovolj dober.
Mislim, da si nas s tem postom uspela krasno vzpodbutiti h kreativnemu razmišljanju :))) Super si napisala in ubesedila to, kar včasih sama razmišljam, pa ne znam povedati ali sestaviti v neko celoto. Čeprav se imam sama že vse življenje za povsem povprečno osebo, je prav ustvarjanje postalo tisto v mojem življenju, kjer sem upala izstopiti iz povprečnosti in kjer sem dejansko začela verjeti, da sem nekaj posebnega. Trudim se. Upam, da me 'obrtništvo' ne bo ubilo, tega se zelo bojim. Po moje, če dejansko ustvarjaš iz samega sebe si na dobri poti, da najdeš svoj stil.
@Petra, @mojca: Samo popravek - šlo je za začetni tečaj risanja, osnovnega risanja s svinčnikom, ne slikanja. Takrat sem tudi jaz materi rekla, kaj te briga, saj si tam zaradi sebe, ne zaradi njih. Pa ... Čisto verjamem, da se je pri svojih 60 težko izpostaviti javno, če natanko veš, da so vsi v skupini boljši in imaš občutek, da so se prišli samo hvalit z že narejenim.
Se pa tudi s Sonjo strinjam: na Vrhniki npr. kakšnih tečajev ni, vsaj ne, da bi vedela, pri dveh otrocih, ki jih je treba vozit na dejavnosti, firmi in orkestru nimam ravno časa na ostajanje, če bi se hotela v Ljubljano vozit, bi to vzelo dodaten čas, da o sredstvih ne govorimo, spletni tečaj pa si lahko v miru ogledam tudi zvečer, ko gresta otroka že spat. Ali pa z našo frkljico, tako da še ona dobi kakšno idejo, kaj se da kako narediti.
Aja, še kar se kritike tiče: strinjam se, da je včasih objavljanje na blogih "pointless", ker te samo tebi podobni amaterji hvalijo, komur se pač zdi, ampak jaz objavljam zato, ker take stvari po blogih rada gledam. Ko jih gledam, in vidim kaj, kar mi je res všeč, povem konkretno, kaj mi je pri tem všeč.
Pogosto dobim na drugih blogih navdih in domišljam si, da vsaj kakšna moja objava navdahne koga drugega - v bistvu upam, da s tem vračam skupnosti.
Tahude kritike imam itak doma: Slovon brez dlake na jeziku pove, kdaj kaj ni v redu oz. dokončano, moja sestra je itak ostra, naša Sonča pa tudi zna tako direkt rečt, kdaj ji kaj ni všeč, da ti da mislit.
P.s. Upam, da si računala na debato ob svojem postu in da te s svojimi, hm, izlivi ne gnjavim :D Če te, upoštevaj samo prvega, ki je vsaj skušal bit objektiven in ni zagovarjal naravnost mojega lastnega početja, ki te verjetno manj zanima :D V resnici niti nisem nameravala zagovarjati svojega početja, ampak samo povedati, zakaj nekateri počnemo stvari, ki jih počnemo - z mojega stališča.
Jaz pa pravzaprav samo nečesa ne razumem :) Zakaj bi morale bit že te naše začetniške risarije tako zelo posebne in unikatne (poudarek zgoraj na začetniške), nihče pa se ne spotakne ob goro enakih fimo obeskov, ki se sproducirajo na tečaju ali kofetkanju; ob 100 povsem enakih torbic, ki se delajo po istem kroju z neta; ob goro enakih slikic na platnu ali kaki drugi podlagi, ki se delajo za prodajo.
Kaj dela te naše risarije tako drugačne, da bi morala bit vsaka posebej nek presežek, ne pa samo preprosto uživanje ob ustvarjanju?
Jih je bolj malo ustvarjalcev, ki so bili že na začetku ob prvem izdelku blazno unikatni; tudi tisti, ki danes po nekaj letih so/ste.
K., jaz imam tečajev tule okoli kar nekaj, pa mi še vedno bolj paše obiskovat net tečaje :) Skok, čeprav samo virtualen, čez meje naše deželice pošteno paše.
Kritika pa.. no, če bi vsi vedno vsakomur povedali, kaj mislimo.. bi nas bilo veliko užaljenih. Včasih pač pohvališ, da podpreš ustvarjalca, njegov trud.. čeprav se pri sebi sprašuješ, kako lahko kaj tako šlampastega da od sebe. Na srečo pa imajo vsake oči svojega malarja.
Hehe.. Joži.. lepo debato si sprožila :)
Like your blog! Glad I found it!
Klimpt in my book was a great painter among many! let art be art!
After all we are ALL copyists, for the most part in today's world! I myself included would love to produce something this original!
Again great blog!
Moram, enostavno moram komentirat tud jest...
S sprejemanjem navodil imam že celo svoje življenje probleme (ja tud na oblikovni sm jih imela...ups), ker me med sprejemanjem snovi vsakič odnese... pa sploh ni važno ali sem v skupini, imam pred seboj knjigo ali pa posnet tutorial. Pri nobenem od teh načinov učenja, ne pridm čez postopek, pri nobenem načinu nimam toliko samokontrole da bi šla korak za korakom...enostavno ne gre, tudi z zavestno trmo in samoprisilo ne, če ne prej, me nekje na polovici "zmanjka" :P
Tako mi ne preostane drugega kot da se vsega učim iz lastnih napak...
Res, da je ta način dražji (ker gre veliko materiala v maloro), počasnejši in dolgotrajnejši...po drugi strani pa mi da ravno to moje "mučenje" največje užitke, mi da največji poriv in zadoščenje. Rada odkrivam "toplo vodo"...ker mi je cel postopek "ogrevanja" v užitek, en poseben gušt :P...ker vsak kiks podžge moji 2tasivi do te mere, da pogruntata "another way" :P
Pred leti sem se v okviru službe podala v mentorske vode.
In to počnem tudi danes.
Priznam, da ni enostavno obvladati skupino znanja željnih ustvarjalk, zadovoljit 15im različnim nivojem predznanja, se it skupinsko motivatorko, hkrati pa stalno prirezovat krilca, da mi posamezniki ne odplavajo predaleč po svoje..."preslišat" bolj glasne in hkrati opazit potrebe tihe miške...ponudit ravno dovolj pomoči, da se ne "šlepajo", biti jasen v podajanju snovi in jih naučit zadan učni načrt.
Veliko predpriprav še v času vodenja mladinskih delavnic, mi sedaj lajša delo...ker metode so podobne, le starostna meja udeležencev je spremenjena ;-)
Veliko osnovnih pedagoških principov sem ponotranjila (največ osnovnih elementov uporabljam iz Sautgate-jeva metode)...vsaka moja delavnica ima 3 faze (ponavadi negovanje in energiziranje združim), v vsaki fazi so specifične metode, ki fazo definirajo...tudi evalvacija na 3 nivojih obstaja, pa udeleženke ne vedo da to počnejo in da se temu tako reče :P
Zavedam se, da nimam pedagoške izobrazbe, da par izobraževanj in seminarjev pred leti ne pomeni, da nekaj obvladam...pa vendar si drznem domišljati, da svoje delo opravljam na nivoju, da so udeleženci mojih tečajev zadovoljni, da uspem združit teorijo in izkušnje na udeleženkam prilagojen način.
Kljub vsemu "pedagoškemu" predznanju, ozaveščnim metodam...pa praksa kaže, da je skupinska metodika veliko bolj homogena ob določenih omejitvah, kot so isti razpoložljivi material, ob dopuščanju minimalnega individualizma pri samem procesu učenja postopka (dopuščanje je premosorazmerno zahtevnosti postopka)...skratka v vsaki delavnici balansiram med omejitvijo in dopuščanjem "letenja", med preciznostjo postopka in nadgradnjo le tega posameznic, med učnim planom in inprovizacijo...ne, ni lahko...ampak je pa luštn.
Po vsaki delavnici nastale izdelke niti ne karaktiriziram kot kopije, saj so le učni material, so "skicirke" pri učenju postopka…so si pač zaradi metodike dela vsi podobni, vsi v istih barvah, oblikah...
"Letenje" posameznic, pride po učnem procesu, pride ko se otresejo kalupa in postopek tehnike že v naslednjem ustvarjanju nezavedno vkomponirajo v samosvoje stvaritve.
O definiciji kopije smo že razglabljale in 100% kopija, je zame pač še vedno 100% kopija… če kopirane stvari ne znate nadgraditi, jo dopolniti, ponotranjiti in jo izraziti z vašim načinom izražanja, potem je to zame še vedno 100% kopija…pa tudi če je v popolnoma drugi barvi, drugem materialu ali le podobni obliki.
O kopiranju pa imam le eno, vedno enako mnenje:
Kopiranje ni ustvarjalnost!...kopija je kopija! ...je izražena nesamozavest in nekreativnost "kopirca"...je zaušnica in izraz nespoštovanja originalu, še bolj pa izraz nemoralnosti in potrošniške sprijenosti "kopirca" ...Pika :(
Objavite komentar