Te dni gledam na svet od blizu… Kako je, če si majhen, drugi pa veliki? Kako je, če ne vidiš, kaj se skriva zadaj, za velikim strahom, ki se ti je postavil pred nos? Kako je, če dvigneš pogled in pogledaš naokrog iz druge perspektive?
Rada (po)gledam na svet od blizu. Včasih zna biti zato bolj boleče, utrujajoče, včasih pa prinese polno presenečenj in odgovorov. Včasih pa je tak pogled le tolažba in zagotovilo, da še obstajajo čudeži!
Te dni, priznam, se zatekam k tolažbi. V čakanju na pomembne novice in razočaranju nad ljudmi, za katere sem mislila, da jih poznam… v prizadetosti in žalosti…, mi je pogled 'od blizu' edina tolažba, edino zagotovilo, da svet je lep, da mu nič ne manjka, le iz prave perspektive je potrebno pogledati nanj.
Čeprav sedaj marsikaj še ne razumem, pa vem, da je vse na svojem mestu in ko bo čas, bo obrodilo sadove – velike, majhne, suhe, debele, črvive ali ne… Tam bodo, sadovi, s točno določenim namenom, s točno določeno nalogo, dan ali mesec ali dva… Zate, zame ali za nikogar…
Čudeži so, navdihov pa je še več, če le pogledamo na svet iz prave perspektive; danes, morda (za spremembo) od blizu…
Objave
12 komentarjev:
Lej, vedno je teba verjeti! Včasih je tega upanja le za drobtinico, pa je še vseeno UPANJE! Življenje vedno poskrbi, da se vse stvari uredijo in da dobri dobijo tisto dobro, ki jim gre! Mogoče samo čas še ni tisti pravi, mogoče stvari še niso zrele... Verjemi, jaz verjamem s tabo!
Če verjameš dovolj močno, se ti lahko uresniči. Tako so nam govorili, ko smo bili majhni. Mogoče je pa vse res. Mogoče pa res trenutek še ni tapravi.Ko smo za stvari pripravljeni, se zagotovo zgodijo. Ne prej, ne potem. Tudi tokrat bo tako.Pa brez strahu pred "velikimi". Vsi smo enaki.♥
Življenje nam vedno meče kamenje pod noge. Od nas je odvisno, ali ga bomo preskočili ali se spotaknili obenj. In ti si takšne sorte za preskakovanje kamnov. Vem, pride obdobje, ko si na tleh, verjemi mine...kmalu bo spet sonček!
Hvala, dekleta! Komaj še držim glavo nad vodo (in upam, da bo 'napad' čim prej mimo), zato hvala za vzpodbudo. Saj vem, da bo, le človek se malo utrudi in tako postane nebogljen...
Seveda je svet lep!
A na žalost se vse prevečkrat izkaže, da imajo "vsake oči svojega malarja". In mnogi se ustavijo zgolj pri "gledati", tisto "o videti" pa še niso jemali.
Tudi jaz mislim, da mora za vse nastopiti pravi trenutek, da ima vse svoj namen ....
V mislih s teboj. Naj bo čakanje čim manj stresno in naj tvoj pogled ostane čist in samo tvoj.
Upam, da ti bo pogled od blizu pomagal najti odgovre in hkrati moč, da premagaš tisto/e, kar ti stoji na poti. Mislim nate. Ti pa z vzdignjeno glavo naprej. Fotke pa so fantastične, kar potopiš se v to zeleno.
Iza svakog oblaka sije sunce, iako ga mi sada ne vidimo, ono je uvijek tamo!
Včasih ne dojemamo, ko življenje v naše polje postavlja puzzle, za katere se nam zdi, da tja ne sodijo. In potem spet pride čas, ko spregledamo, da je vse na točno tistem mestu, kjer mora biti. Vse dobro ti želim!:))
S podpišem pod Tanjin komentar...ko najhujše mine, veš, d aje točno tako moralo biti... pogumno... fotografije so enkratne, znova in znova me navdušujejo!
Zdrži nad vodo, saj zmoreš. Med vrsticami je sicer težko prebrati, čuti pa se bolečina, morda celo bolj razočaranje. Naj čas čimprej odplakne navlako in ti pusti samo čiste stvari....
Ko se zaprejo ena vrata se odpre okno; ko se zapre eno okno se odpre drugo....le odnehati ne smemo.
Včasih je dobro stopiti korak nazaj in pogledati stvari iz drugačne perspektive, če si želimo, upamo in hočemo se bo to tudi zgodilo.
Super fotke.
Včasih si je res težko nadeti očala z drugačno dioptrijo... in pogledati od daleč. A vedno, vedno pride trenutek, ko LAHKO. Najlepše od vsega je, da nas vedno, znova in vsakič - odbije višje.
Objavite komentar