Nekaj objav nazaj sem vam zaupala, da sem bila huda. In sem še.
Ste se psihično pripravili, da vam povem delček 'krute resnice', za katero zelo malo ljudi ve (oz. hoče vedeti)?
Vzrok je zadeva, o kateri ste verjetno slišali, če poslušate novice. Sicer sem nekaj časa tuhtala ali naj o tem spregovorim na mojem blogu, glede na to, da je ta blog usmerjen bolj v pozitivno, ustvarjalno plat življenja in katerega glavna naloga je spodbujanje ustvarjalnosti in kreativnega mišljenja. Toda glede na to, da me je pravzaprav življenje pripeljalo do sem ravno zaradi teh 'zadev', sem rekla, da je prav, da temu posvetim nekaj besed.
Te 'zadeve' se imenujejo žrtve.
Kot ste mogoče zasledili v novicah, je v enem odmevnem primeru sodišče duhovnika oprostilo, ker je razsodilo, da 'otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje'. Zakaj? Ker pri dejanju storilca ni bilo zaznati 'spolnega nagona' in 'nepomembna okoliščina je, kako so oškodovanke obtoženčevo dejanje dojemale'.
Če te izjave dobro preberete, potem upam, da vam je jasno, zakaj me je to razjezilo.
K sreči se še najde kolumnistka, ki potem zadevo opiše tako kot je treba – za telebane, da bi ja vsi razumeli, zakaj nam je, določenim, dvignilo pritisk! Če imate možnost, si preberite njen prispevek v Dnevniku, na torek, 22.2.2011 pod naslovom 'Kriva sem'. Tanja Lesničar – Pučko jasno razloži, da je otipavanje in poseganje v intimno območje katerega koli posameznika nadlegovanje! (kopijo članka dobite tudi pri meni - pišite mi na mail)
Če pa bi uporabili logiko razsodbe, predvsem pa njenih obrazložitev, bi lahko sklepali, da, če ukradete en bonbonček z dobrimi nameni (da ga boste dali otroku) in torej pri vašem dejanju ne bo zaznati nič slabega, potem to ni kraja (če se spustim na banalni nivo)…
Ampak, dobro, ne bom se spuščala v detajle, ker članek res pove bistvo, tako da ne bom ponavljala njegove vsebine. Prav tako je bil objavljen še en prispevek kot odziv na članek 'Kriva sem' in sicer z naslovom 'Tudi jaz sem kriva' v rubriki Vaša pošta v Dnevniku, 23.2., kjer si lahko preberete še več o tem.
Rada bi povedala nekaj drugega…
Zaradi takih reči so žrtve pri nas to kar so. Krive, krive, krive.
V svoji 10-letni karieri dela z žrtvami in očividci hujših kaznivih dejanj, mi jih je 90% zaupalo, da jim je žal, da so zadevo prijavili. Ker so bili obravnavani kot da so storilci oni, kot da so sami iskali in prosili za to, kar se jim je zgodilo, pa naj je šlo za ulični rop ali posilstvo. Videla sem številne, ki so odšli domov, ne da bi imeli koga, ki bi jim pomagal. Kaj so naredile te žrtve doma? Kakšno izbiro so imele: pogoltniti čim več tablet, da bi 'pozabile' na dogodek ali zakleniti se pred svetom. In ker žrtev ne vidimo, jih ni!!
Koliko žrtev gre dejansko po pomoč samih?
Kdo jih napoti in kam po pomoč?
Ne recite mi, da imajo na razpolago SOS-telefon itd. – povejte mi raje, kdo vodi evidenco, kaj je s temi ljudmi, ko jih tako 'lepo' obravnavajo na Policiji, potem pa grejo domov. Koliko od teh oseb pokliče pomoč?
Kdo dejansko na strokoven način pomaga tem žrtvam k notranjemu ravnovesju, nazaj k sebi…?
To, kar sem videla, kako se dela z žrtvami in očividci kaznivih dejanj, in to, kar so mi povedale žrtve, me je spodbudilo da grem. Ker mi je bilo slabo, ko sem videla kaj se dela z ljudmi, pa če so to žrtve ali storilci. Ja, vse je isto: isti ljudje govorijo s storilci in isti govorijo z žrtvami. Na enak način. Vse je sumljivo, vse ni resnično, vse je 'ne tako hudo', vse je nepomembno… In taki ljudje vejo vse, ne potrebujejo nekoga, ki bi jih na kaj opomnil ali predlagal, da se dela bolje. Ne, oni že vejo. In vejo, da žrtve nimajo moči, da bi se pritožile nad ravnanjem z njimi...
Koliko nas ve ali nas hoče vedeti, kaj se dogaja z žrtvami? Ker so lepo tiho in skrite pred svetom, jim nič ni. Čez dva dni so že 'zdrave'.
Kdor pa se ukvarja s proučevanjem človeka, delovanjem možganov, vplivi čustev itd., pa ve. Ve, da se lahko v žrtvi dogaja tole:
Pa naj vam zaupam, da je to še 'mila' oblika posnetka. Kaj si delajo žrtve, ki niso slišane, si je težko predstavljati, ker marsikdaj mislimo, da ni res. In storilci to našo nevednost izrabljajo v svoj prid. Ali pa žrtve postanejo storilci…
Ne trdim, da si katere od žrtev tudi česa ne izmislijo ali priredijo dogodek; tudi s takimi sem delala. Toda za mene se stvar ne zaključi zato, ker preprosto tisto ni bilo res. Zanima me, kaj je to osebo pripeljalo do tega, da se je odločila za tak korak. Gotovo je zadaj neka stiska, ki bi morala prav tako pritegniti našo pozornost…
Zgrožena sem, kako se poskrbi za žrtve v naši državi. Storila bom vse, da bom tu kaj spremenila, pa čeprav se bo to zgodilo tik preden me pokopljejo. Šla sem iz institucije, ki naj bi nudila zaupanje, varnost, pomoč, strokovnost, ker sem videla, da tam ne morem doseči moje želje: pomagati žrtvam. Zato je nastalo podjetje Creatissimo, čeprav se bom (kot je videti) še dolgo trudila, da bom dosegla njegov prvotni cilj.
Hvaležna sem za ljudi, ki že delajo na tem, ki mi dajejo vzgled in upanje. Zaradi njih verjamem, da je moja želja uresničljiva. Hvala, ker vztrajate!
Upam, da vam nisem pokvarila dneva. Marsikaj nisem napisala, ker upam, da boste prebrali med vrsticami. Želim, da se ve, kaj se dogaja in da strokovnost preglasi vsa tista 'pametna razpredanja' kaj vse se dela na tem področju in kako profesionalno se dela. In to je le delček tega, kar bi lahko še napisala na to temo...
Ostanite pogumni! :)
Ste se psihično pripravili, da vam povem delček 'krute resnice', za katero zelo malo ljudi ve (oz. hoče vedeti)?
Vzrok je zadeva, o kateri ste verjetno slišali, če poslušate novice. Sicer sem nekaj časa tuhtala ali naj o tem spregovorim na mojem blogu, glede na to, da je ta blog usmerjen bolj v pozitivno, ustvarjalno plat življenja in katerega glavna naloga je spodbujanje ustvarjalnosti in kreativnega mišljenja. Toda glede na to, da me je pravzaprav življenje pripeljalo do sem ravno zaradi teh 'zadev', sem rekla, da je prav, da temu posvetim nekaj besed.
Te 'zadeve' se imenujejo žrtve.
Kot ste mogoče zasledili v novicah, je v enem odmevnem primeru sodišče duhovnika oprostilo, ker je razsodilo, da 'otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje'. Zakaj? Ker pri dejanju storilca ni bilo zaznati 'spolnega nagona' in 'nepomembna okoliščina je, kako so oškodovanke obtoženčevo dejanje dojemale'.
Če te izjave dobro preberete, potem upam, da vam je jasno, zakaj me je to razjezilo.
K sreči se še najde kolumnistka, ki potem zadevo opiše tako kot je treba – za telebane, da bi ja vsi razumeli, zakaj nam je, določenim, dvignilo pritisk! Če imate možnost, si preberite njen prispevek v Dnevniku, na torek, 22.2.2011 pod naslovom 'Kriva sem'. Tanja Lesničar – Pučko jasno razloži, da je otipavanje in poseganje v intimno območje katerega koli posameznika nadlegovanje! (kopijo članka dobite tudi pri meni - pišite mi na mail)
Ampak, dobro, ne bom se spuščala v detajle, ker članek res pove bistvo, tako da ne bom ponavljala njegove vsebine. Prav tako je bil objavljen še en prispevek kot odziv na članek 'Kriva sem' in sicer z naslovom 'Tudi jaz sem kriva' v rubriki Vaša pošta v Dnevniku, 23.2., kjer si lahko preberete še več o tem.
Rada bi povedala nekaj drugega…
Zaradi takih reči so žrtve pri nas to kar so. Krive, krive, krive.
V svoji 10-letni karieri dela z žrtvami in očividci hujših kaznivih dejanj, mi jih je 90% zaupalo, da jim je žal, da so zadevo prijavili. Ker so bili obravnavani kot da so storilci oni, kot da so sami iskali in prosili za to, kar se jim je zgodilo, pa naj je šlo za ulični rop ali posilstvo. Videla sem številne, ki so odšli domov, ne da bi imeli koga, ki bi jim pomagal. Kaj so naredile te žrtve doma? Kakšno izbiro so imele: pogoltniti čim več tablet, da bi 'pozabile' na dogodek ali zakleniti se pred svetom. In ker žrtev ne vidimo, jih ni!!
Koliko žrtev gre dejansko po pomoč samih?
Kdo jih napoti in kam po pomoč?
Ne recite mi, da imajo na razpolago SOS-telefon itd. – povejte mi raje, kdo vodi evidenco, kaj je s temi ljudmi, ko jih tako 'lepo' obravnavajo na Policiji, potem pa grejo domov. Koliko od teh oseb pokliče pomoč?
Kdo dejansko na strokoven način pomaga tem žrtvam k notranjemu ravnovesju, nazaj k sebi…?
To, kar sem videla, kako se dela z žrtvami in očividci kaznivih dejanj, in to, kar so mi povedale žrtve, me je spodbudilo da grem. Ker mi je bilo slabo, ko sem videla kaj se dela z ljudmi, pa če so to žrtve ali storilci. Ja, vse je isto: isti ljudje govorijo s storilci in isti govorijo z žrtvami. Na enak način. Vse je sumljivo, vse ni resnično, vse je 'ne tako hudo', vse je nepomembno… In taki ljudje vejo vse, ne potrebujejo nekoga, ki bi jih na kaj opomnil ali predlagal, da se dela bolje. Ne, oni že vejo. In vejo, da žrtve nimajo moči, da bi se pritožile nad ravnanjem z njimi...
Koliko nas ve ali nas hoče vedeti, kaj se dogaja z žrtvami? Ker so lepo tiho in skrite pred svetom, jim nič ni. Čez dva dni so že 'zdrave'.
Kdor pa se ukvarja s proučevanjem človeka, delovanjem možganov, vplivi čustev itd., pa ve. Ve, da se lahko v žrtvi dogaja tole:
Pa naj vam zaupam, da je to še 'mila' oblika posnetka. Kaj si delajo žrtve, ki niso slišane, si je težko predstavljati, ker marsikdaj mislimo, da ni res. In storilci to našo nevednost izrabljajo v svoj prid. Ali pa žrtve postanejo storilci…
Ne trdim, da si katere od žrtev tudi česa ne izmislijo ali priredijo dogodek; tudi s takimi sem delala. Toda za mene se stvar ne zaključi zato, ker preprosto tisto ni bilo res. Zanima me, kaj je to osebo pripeljalo do tega, da se je odločila za tak korak. Gotovo je zadaj neka stiska, ki bi morala prav tako pritegniti našo pozornost…
Zgrožena sem, kako se poskrbi za žrtve v naši državi. Storila bom vse, da bom tu kaj spremenila, pa čeprav se bo to zgodilo tik preden me pokopljejo. Šla sem iz institucije, ki naj bi nudila zaupanje, varnost, pomoč, strokovnost, ker sem videla, da tam ne morem doseči moje želje: pomagati žrtvam. Zato je nastalo podjetje Creatissimo, čeprav se bom (kot je videti) še dolgo trudila, da bom dosegla njegov prvotni cilj.
Hvaležna sem za ljudi, ki že delajo na tem, ki mi dajejo vzgled in upanje. Zaradi njih verjamem, da je moja želja uresničljiva. Hvala, ker vztrajate!
(Cathy Malchiodi je moja velika vzornica)
Upam, da vam nisem pokvarila dneva. Marsikaj nisem napisala, ker upam, da boste prebrali med vrsticami. Želim, da se ve, kaj se dogaja in da strokovnost preglasi vsa tista 'pametna razpredanja' kaj vse se dela na tem področju in kako profesionalno se dela. In to je le delček tega, kar bi lahko še napisala na to temo...
Ostanite pogumni! :)
Objave
6 komentarjev:
Nisem brala teh dveh omenjenih člankov.
Se pa (na žalost) globoko strinjam s teboj. Žrtve se pozabijo takoj, ko zapustijo vrata neke uradne institucije. Le še nekaj šepetanj in natolcevanj ostane znotraj te same ustanove in to je to. Mapa z zapiski se shrani in zadeva je rešena.
Žrtev pa...
Hvalabogu, da se najdejo še kakšni, ki jim je mar za ljudi v stiski. Čeprav jih je zelo malo.
Prav tako se mi zdi dobro, da se najdejo osebe kot je K. Nadrag, ki je bila ravno prejšnji dan v Oni. Ne vem, mislim, da taki, pogumni in vztrajni ljudje dajejo zalet tudi ostalim.
Vedno znova dobim kurjo kožo in me zagrabi jeza ob takih stvareh. Toliko ljudi imamo, ki bi naj nudili strokovno pomoč, pa le-ta skoraj vedno odpove ko bi bilo treba. Da sploh ne govorim o razni socialni službi in podobno. Da so otrokove potrebe in želje na prvem mestu je v praksi navadna laž, ki sem jo izkusila na koži svojih nečakinj in tega naši instituciji ne bom nikoli oprostila. Kadar bi bilo treba, kar nimajo nobenih pristojnosti, drugače pa ti skoz mahajo pod nos z nekimi pristojnostmi. Hvala Bogu v našem primeru ni šlo za zlorabo, nam je pa odvzelo veliko lepih skupnih trenutkov. Si pa sploh ne morem zamišljat skozi kakšne grozne stvari vse morajo žrtve in prav zato te tako zelo podpiram pri tem kar delaš, ker vem, da boš pristopila k stvari tako kot je treba. Hvala tebi zato, kar delaš.
Kar zmrazi me, ko vidim zvezano otroško rokico, otroka, ki je vidmo prizadet, ki se mu v očeh vidi strah... Dostikrat gledam moji punčki in se sprašujem kakšen mora biti človek znotraj in kaj se mu dogaja, da lahko rani takšna majhna nežna bitja, ki si ne morejo pomagati in ki so tako zaupljiva.. Kako se jim lahko z umazanostjo svoje duše nekdo sploh upa poseči v njihov svet in ga uničiti. Ja podpiram te na celi črti in vesela sem, da so na svetu ljudje kot si ti, ki se trudijo nekaj narediti in ki znajo vsaj delček te žalosti popraviti in vrniti sonce v ta naša mlada življenja. Oh ko bi ti le lahko pomagala...
Res je, da je teorija vedno bolj besedno bogata kot praksa. Teoretiki znajo zadevice zavit v krasne paketke, praksa je pa nekaj, o čemer se marsikomu niti ne sanja. Tako je v večini institucij. Na glas se dela, po tiho so pa roke prekrižane. Uf, me jezi!
Res si zgled vsem in s svojo vztrajnostjo navdihuješ vse nas.
Nimam kaj dodati, le da sem zaradi takih stvari jezna, žalostna in razočarana.
Me pa veseli, da je v vsem tem vsaj ena svetla točka - ljudje, kot si ti, ki jim ni vseeno. Še naprej ti želim še veliko moči.
Objavite komentar