Naj z vami podelim eno dobro novičko :). Po novem boste našli Creatissimo razglabljanja tudi na enem od tujih blogov, na blogu 'Vision and Verb'. Sprejeta sem bila v ta mednarodni tim žena, ki poganja zanimiv in navdihujoč blog, blog, ki govori o stvareh, ki zanimajo tudi mene in ki jih zaznava moj pogled na svet. Jupi!
Za začetek vas vabim, da si preberete mojo prvo gostujočo objavo in jo tam ali tukaj pokomentirate s svojim pogledom na temo, ki jo obravnavam.
Hkrati pa vas vabim, da si blog pogledate tudi drugače in pridete tja še kdaj, zdaj ko bom tam tudi jaz, kot zastopnica Slovenije ;). Blogogostovanje pa se morda v bližnji ali daljni prihodnosti pojavi še kje. Pustimo se presenetiti!!
Še kakšen teden se bom ukvarjala s papirologijo, potem pa bo več časa za ustvarjanje (upam!). Lahko se mi pridružite tudi vi, če se prijavite na katero od poletnih delavnic – več si lahko preberete tukaj in tukaj. Vabljeni! Čakata pa me še najmanj dva kreativna projekta, ki ju nestrpno pričakujem in upam, da bom lahko vsaj delčke v nastajanju delila tudi z vami. Poletje mi je všeč, ker je več časa za ustvarjanje v studiu, potepanja s fotoaparatom in prepuščanja soncu.
Kakšno poletje pa je všeč vam?
Objave
4 komentarji:
Jožica, ustvarila si čudovit zapis. Sama se velikokrat znajdem na avtocesti, ne da bi vedela, kdaj sem sploh zavila nanjo. Vse drvi, množica nujnih dogodkov, srečanj, nalog, zavedanja trenutka pa ni... Ko pa do slednjega pride, se zaveš, kako en sam izpolnjen trenutek nahrani. Nahrani zares.
Naša pot na morje je prispodoba za to, kako je lušno zaviti na stransko pot. Kjer se vse upočasni in so slike pokrajine veliko bolj barvite, žive, pristne in doživete. Ni nam pomemben cilj in nikakor ne dojemam poante ljudi, ki se hvalijo v kakem času pridejo do določenega mesta na morju. In kaj???
Lepo te je brati. Želim ti prijetno, ustvarjalno in enkratno poletje. LP:)
Čudovita novica!!! Čestitke!!!
Super se mi zdi, da boš zastopnica Slovenije. Prebrala sme tokratni prispevek in lepo si naredila prispodobo med obema cestama. In čeprav sama včasih drvim, pa gledam na to, da se večinoma vozim po stranskih cestah in se skušam večkrat ustaviti in prisluhniti naravi in ljudem. Ne maram pehanja za kariero, to mi nikoli ni ležalo in me tudi nikoli ni zanimalo. Mislim, da je v življenju veliko pomembnejših stvari. In kot praviš, vprašanje je, kakšne slike si želimo na koncu. Take, nasmejanih ljudi, vključno z mano in lepih dogodkov in spominov. Ne pa nejasnih fotografij.
Poletje je res super čas za preživljanje na prostem in da malo sprežemo iz vsakdana. Bi se pa z veseljem udeležila tvoje fotografske delavnice, če bi bila bližje doma. Prav zabavno bi bilo v tvoji družbi vihteti fotoaparat. :)
Sem prebrala in si super povedala.
Do sedaj sem spremljala dve umirajoči osebi in nobena od njiju ni rekla:"Oh škoda ker nisem bil več v službi.Prej obratno."
Ne vem... mislim, da moraš biti do neke mere sebičen in se ne ozirati preveč na opazke. Samo koliko je preveč? Kje je meja? In naj jo začrtam, če je ostali okoli mene ne?
lp, Saša iz lunaspi
Objavite komentar