...ali brigaj se zase.
Najprej nisem mislila več pisat takih 'provokativnih' zapisov kot je bil Priznam. Ker so se nekateri počutili ogrožene, namesto, da bi jih spodbudilo k (lastnemu) ustvarjanju, kar je bil moj namen…
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Vendar pa je objava prinesla tudi nekaj zelo osebnih e-mailov, prošenj za nasvet in pomoč, ki odtehtajo vsa tista polivanja po meni. Za to je bil potreben pogum – povedati osebi, ki jo poznaš le preko interneta, svoje stiske, svoje dileme. Za tako odprtost sem vedno znova hvaležna in zaradi tega, je vredno napisati tudi nekaj takega kar izzove vihar.
Na stvari lahko gledaš širše ali ožje. Lahko gledaš na vse ali enega. Lahko gledaš na druge ali nase.
Pri umetnostni terapiji gledamo na situacijo iz več perspektiv:
Brigaj se zase. To je bil komentar, ki sem ga najpogosteje slišala po objavi Priznam. Pusti jim, da delajo po svoje itd.
No, pa poglejmo na vse skupaj iz širše perspektive.
Zaradi področja dela, ki ga pokrivam, redno prebiram strokovne članke in raziskave s področja vzgoje in izobraževanja, psihologije, umetnostne terapije, ustvarjalnega procesa itd. Pred kratkim sem prebrala nekaj zanimivih člankov, ki ti dajo misliti. Eden je govoril o posilstvu sredi ulice, ko žrtvi, ki je klicala na pomoč, ni 2 uri nihče pomagal. Dve uri! Brigaj se zase?!
Drugi članek je ugotavljal, da je lažje kupiti orožje, kot pa dobiti ustrezno strokovno pomoč (psihologa, socialnega delavca…) – takoj in zdaj. (Po)brigaj se zase!
Tretji članek pa je govoril o zasvojenosti. Kaj storiš, ko srečaš zasvojenca? Brigaj se zase!?
Zakaj moji zapisi o vzgoji in izobraževanju ne dvigajo toliko prahu? Ali pa tisti o žrtvah kaznivih dejanj? Ali pa ko napišem o tem, kako bi bilo dobro pomagati zasvojenim ali otrokom ali…? Zakaj tedaj nihče ne skoči v zrak in mi napiše naj se brigam zase?
Ali zasvojenim koristi, da se brigamo zase? Seveda jim, saj se nihče ne vtika vanje in lahko še naprej tonejo v globljo in globljo zasvojenost. Pa jim to koristi? Naj se res brigam zase?
In potem ta zasvojeni zaradi svoje potrebe po drogi z razbito steklenico poreže mimoidočo osebo, da ukrade/dobi denar za drogo?!
Sedaj pa te misli prenesite na področje ustvarjanja. Mar je to področje kaj drugačno od drugih?
Najlažje se je brigati zase. Najlažje je zabrusiti: kaj pa misliš, da si?!
Ko se pogovarjaš z osebo, ki je porezana, polna modric, posiljena in s pretresom možganov, se pri tem naučiš, da nikoli več nikomur ne rečeš: kaj pa misliš, da si. Ko vidiš spolno zlorabljenega otroka, ne pomisliš, da bi se brigal le zase… Mi vsi smo ljudje, mi vsi smo svet, mi vsi živimo skupaj. In ta spoznanja te prežemajo na vsakem koraku, na vsakem področju življenja.
Zato tudi na ustvarjanje gledam iz širše perspektive. Pripravljena sem pomagati pri tistem kar znam. Lahko pa se tudi brigam zase… Tudi jaz lahko potrebujem pomoč ali nasvet ali kritiko, lahko pa se zaprem pred vsemi in vsakomur rečem, naj se briga zase (Mislim, da je brigati se zase in tekmovalnost glavno vodilo današnjega časa, še posebej pri nas).
Pa naj raje postavim dve vprašanji za razmislek:
a)
Uspe vam naslikati (ali narisati ali…) najboljšo umetnino, kar jih je. Izredno ste ponosni nanjo in kar žarite od sreče. Nato čez en teden ugotovite, da je nekdo naslikal skoraj identično umetnino. Izkaže se, da ste bili njegov navdih in da je naslikal sliko tako, da je skušal čim natančneje prekopirati vašo. Kako se počutite? Ooo, super, si rečete, ker se vam zdi to laskavo, da je nekdo naslikal nekaj po vaši stvaritvi. Ok, res, da je kopija vašega dela, a da je izbral prav vaše delo, se vam zdi, da ste postali pomembni in končno tudi vi nekomu vzgled (ali učitelj ali muza)… No, čez čas se pojavi 10 takih kopij, 20, 30… Vam je to še v veselje? Se zdite sami sebi pomembni, zvezda? Dvomim. Bi radi, da bi vaše delo bilo za inspiracijo in navdih, vendar ne tako, da nastajajo iste kopije, isti posnetki… Ko se vam bo zgodilo, boste razumeli, kaj sem želela povedati v objavi Priznam. Zelo dobro ločim, kaj je učenje tehnik in kaj je kopiranje. In moj namen je, da resnično želim, da se nihče ne ujame v kolesje kopiranja, ki nima nič skupnega z ustvarjanjem. Ne bom pa kazala s prstom na vas in rekla 'kaj sem vam rekla', če se vam to zgodi. Posledice vedno občutimo sami, in zato sploh ni potrebe, da bi vam/nam kdo še to glasno in jasno povedal (več o tem najdete tudi v Montessori pedagogiki - t.i. kontrolne točke). Ali zasvojenec ve, da je zabredel v krog zasvojenosti? Takoj prizna, da je zasvojen? Ali tisti, ki kopira ve, da je zabredel v krog kopiranja? Ali prepozna, da dela narobe? Sploh, če mu uspe prodati tisoč kopij vašega dela, vi pa ne. Sploh, če začnejo govoriti, da ste vi kopirali njega…
Odgovor ene od oseb, ki kopira, je bil: pa saj nisem kopirala fotografije izdelka (copy-paste), temveč sem sama naredila svoj izdelek (popolnoma enak originalu drugega avtorja). Dokler ne boste to doživeli s svojim izdelkom ali se postavili v kožo tistega, ki je naredil original, verjetno ne boste razumeli, kaj hočem povedati…
Nekateri so se celo obregnili ob mojo izobrazbo. Ker sem likovna pedagoginja torej nimam pravice 'biti pametna'? Kaj pa ste vi po poklicu? Kaj pa, če bi jaz rekla kaj čez vašo strokovnost, poklic? In da ne bo pomote: nisem slikarka, nisem kiparka, nisem grafičarka, temveč sem likovna pedagoginja. Sem oseba, ki pomaga drugim ustvarjati, kar ni isto, kot če ustvarjaš sam. Za veliko akademskih slikarjev, kiparjev… je bilo znano, da so zanič pedagogi in obratno. Nimam se za umetnico, sem pa likovna pedagoginja ter likovna terapevtka, z veliko izkušnjami. Ni me sram to povedati na glas. In nimam se za najboljšo. Vem, kje so moje meje in vem, da se bom učila celo življenje.
b)
Kaj storite, ko vidite nekoga, ki se vedno ujame na isti napaki? Vedno, ko prime kozarec, mu pade na tla. Vedno, ko piše, pozabi narediti strešice. Vedno, ko vam vrta po zobeh, pozabi iz vaših ust vzeti vato. Kaj storite? Ste tiho? Se smejite njegovi nerodnosti? Se jezite, ker si ne more zapomniti, čeprav se je zmotil že tisočkrat?
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ko ustvarja? Vedno se mu zatakne na istem mestu, vedno izdelek 'pokvari' z isto napako… Kaj bi storili?
Pri likovni terapiji velja načelo, da mora klient videti (in preizkusiti) tudi vzorec/vzorce vedenja, s katerim bo lahko nadomestil star (slab) vzorec vedenja. Kaj je to pri ustvarjanju? Kateri vzorec vam preprečuje iti preko?
Likovna pedagogika ni zato, da bi vas zdresirala, da vsi rišete popolne oči, realistične risbe itd. kot sem že takrat napisala, realizem in abstrakcija pri tem nimajo nobene veze. Likovna pedagogika (ali kakršen koli drug dober učitelj) služi kot podpora in prikaz vzorcev, iz katerih si izberete tistega, ki vam ustreza, da greste po svoji poti… Svoji poti.
V tujini ni toliko težav s 'kritiko', kot jih zaznam pri nas. Povsod, kjer sem bila (ZDA, Danska, Nizozemska, Avstrija, Italija, BiH…), so bili ljudje odprti, so hoteli vedeti še več. Zato vas vprašam, kaj bi mi rekli, če bi bila iz tujine in bi bila udeleženka internetnega tečaja? Kako bi sprejeli mojo 'kritiko'? In kako mojo kritiko sprejmete, ker sem jaz, likovna pedagoginja in iz Slovenije? Jaz vidim razliko. Vidim, da se odpremo osebam, ki so 'na varni razdalji', da jih ne čutimo kot konkurenco in kot grožnjo. Ko pa je posredi slovensko bralstvo, pa je vse drugače. Skrivanje informacij, skrivanje pripomb, ki bi lahko osebi pomagale napredovati (ali ji pokazale še pogled iz druge perspektive), nezaupanje, češ kaj pa ti veš… Žal. Mislim, da je življenje prekratko, da bi ovirali drug drugega, da bi se omejevali.
Eno je podpora, eno pa strokovna podpora. Potrebujemo oboje. Čim več podpore in žal mi je, da nekateri usmerijo vso svojo energijo v obrambo, namesto, da bi jo usmerili naprej, za prekoračitev mej.
Dajem vam priložnost, da mi poveste, da se motim. Tukaj, zdaj. Da mi dokažete, da je še drugačen pogled na svet. Ne bom se pregovarjala. Preprosto bom preizkusila in skušala ugotoviti, ali mi ta vzorec 'vedenja' odgovarja. Rada bi verjela, da se motim.
Ker jaz gledam na svet kot na nekaj najlepšega. Ker verjamem v kolektivno zavest in zato upam, da je naša zavest pozitivna, ustvarjalna, polna delovnega naboja. Ne brigam se samo zase… Brez vas tudi jaz nisem veliko.
*
Hvala za rojstnodnevne čestitke in besede podpore. Zelo lepo so se prilegle mojemu srcu in so tam, vedno z mano. :)
In še eno veselo novičko naj obelodanim: iz Finske sem dobila potrditev, da bom imela mentorici za moj projekt fototerapije. To sem spet skakala do stropa! :)
Najprej nisem mislila več pisat takih 'provokativnih' zapisov kot je bil Priznam. Ker so se nekateri počutili ogrožene, namesto, da bi jih spodbudilo k (lastnemu) ustvarjanju, kar je bil moj namen…
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Vendar pa je objava prinesla tudi nekaj zelo osebnih e-mailov, prošenj za nasvet in pomoč, ki odtehtajo vsa tista polivanja po meni. Za to je bil potreben pogum – povedati osebi, ki jo poznaš le preko interneta, svoje stiske, svoje dileme. Za tako odprtost sem vedno znova hvaležna in zaradi tega, je vredno napisati tudi nekaj takega kar izzove vihar.
Na stvari lahko gledaš širše ali ožje. Lahko gledaš na vse ali enega. Lahko gledaš na druge ali nase.
Pri umetnostni terapiji gledamo na situacijo iz več perspektiv:
- jaz (kot terapevt v odnosu z drugimi)
- vživljanje v klienta (in pogled na odnose iz njegove perspektive)
- pogled na odnose kot zunanji, nevpleteni opazovalec (iz t.i. helikopterske perspektive).
Brigaj se zase. To je bil komentar, ki sem ga najpogosteje slišala po objavi Priznam. Pusti jim, da delajo po svoje itd.
No, pa poglejmo na vse skupaj iz širše perspektive.
Zaradi področja dela, ki ga pokrivam, redno prebiram strokovne članke in raziskave s področja vzgoje in izobraževanja, psihologije, umetnostne terapije, ustvarjalnega procesa itd. Pred kratkim sem prebrala nekaj zanimivih člankov, ki ti dajo misliti. Eden je govoril o posilstvu sredi ulice, ko žrtvi, ki je klicala na pomoč, ni 2 uri nihče pomagal. Dve uri! Brigaj se zase?!
Drugi članek je ugotavljal, da je lažje kupiti orožje, kot pa dobiti ustrezno strokovno pomoč (psihologa, socialnega delavca…) – takoj in zdaj. (Po)brigaj se zase!
Tretji članek pa je govoril o zasvojenosti. Kaj storiš, ko srečaš zasvojenca? Brigaj se zase!?
Zakaj moji zapisi o vzgoji in izobraževanju ne dvigajo toliko prahu? Ali pa tisti o žrtvah kaznivih dejanj? Ali pa ko napišem o tem, kako bi bilo dobro pomagati zasvojenim ali otrokom ali…? Zakaj tedaj nihče ne skoči v zrak in mi napiše naj se brigam zase?
Ali zasvojenim koristi, da se brigamo zase? Seveda jim, saj se nihče ne vtika vanje in lahko še naprej tonejo v globljo in globljo zasvojenost. Pa jim to koristi? Naj se res brigam zase?
In potem ta zasvojeni zaradi svoje potrebe po drogi z razbito steklenico poreže mimoidočo osebo, da ukrade/dobi denar za drogo?!
Sedaj pa te misli prenesite na področje ustvarjanja. Mar je to področje kaj drugačno od drugih?
Najlažje se je brigati zase. Najlažje je zabrusiti: kaj pa misliš, da si?!
Ko se pogovarjaš z osebo, ki je porezana, polna modric, posiljena in s pretresom možganov, se pri tem naučiš, da nikoli več nikomur ne rečeš: kaj pa misliš, da si. Ko vidiš spolno zlorabljenega otroka, ne pomisliš, da bi se brigal le zase… Mi vsi smo ljudje, mi vsi smo svet, mi vsi živimo skupaj. In ta spoznanja te prežemajo na vsakem koraku, na vsakem področju življenja.
Zato tudi na ustvarjanje gledam iz širše perspektive. Pripravljena sem pomagati pri tistem kar znam. Lahko pa se tudi brigam zase… Tudi jaz lahko potrebujem pomoč ali nasvet ali kritiko, lahko pa se zaprem pred vsemi in vsakomur rečem, naj se briga zase (Mislim, da je brigati se zase in tekmovalnost glavno vodilo današnjega časa, še posebej pri nas).
Pa naj raje postavim dve vprašanji za razmislek:
a)
Uspe vam naslikati (ali narisati ali…) najboljšo umetnino, kar jih je. Izredno ste ponosni nanjo in kar žarite od sreče. Nato čez en teden ugotovite, da je nekdo naslikal skoraj identično umetnino. Izkaže se, da ste bili njegov navdih in da je naslikal sliko tako, da je skušal čim natančneje prekopirati vašo. Kako se počutite? Ooo, super, si rečete, ker se vam zdi to laskavo, da je nekdo naslikal nekaj po vaši stvaritvi. Ok, res, da je kopija vašega dela, a da je izbral prav vaše delo, se vam zdi, da ste postali pomembni in končno tudi vi nekomu vzgled (ali učitelj ali muza)… No, čez čas se pojavi 10 takih kopij, 20, 30… Vam je to še v veselje? Se zdite sami sebi pomembni, zvezda? Dvomim. Bi radi, da bi vaše delo bilo za inspiracijo in navdih, vendar ne tako, da nastajajo iste kopije, isti posnetki… Ko se vam bo zgodilo, boste razumeli, kaj sem želela povedati v objavi Priznam. Zelo dobro ločim, kaj je učenje tehnik in kaj je kopiranje. In moj namen je, da resnično želim, da se nihče ne ujame v kolesje kopiranja, ki nima nič skupnega z ustvarjanjem. Ne bom pa kazala s prstom na vas in rekla 'kaj sem vam rekla', če se vam to zgodi. Posledice vedno občutimo sami, in zato sploh ni potrebe, da bi vam/nam kdo še to glasno in jasno povedal (več o tem najdete tudi v Montessori pedagogiki - t.i. kontrolne točke). Ali zasvojenec ve, da je zabredel v krog zasvojenosti? Takoj prizna, da je zasvojen? Ali tisti, ki kopira ve, da je zabredel v krog kopiranja? Ali prepozna, da dela narobe? Sploh, če mu uspe prodati tisoč kopij vašega dela, vi pa ne. Sploh, če začnejo govoriti, da ste vi kopirali njega…
Odgovor ene od oseb, ki kopira, je bil: pa saj nisem kopirala fotografije izdelka (copy-paste), temveč sem sama naredila svoj izdelek (popolnoma enak originalu drugega avtorja). Dokler ne boste to doživeli s svojim izdelkom ali se postavili v kožo tistega, ki je naredil original, verjetno ne boste razumeli, kaj hočem povedati…
Nekateri so se celo obregnili ob mojo izobrazbo. Ker sem likovna pedagoginja torej nimam pravice 'biti pametna'? Kaj pa ste vi po poklicu? Kaj pa, če bi jaz rekla kaj čez vašo strokovnost, poklic? In da ne bo pomote: nisem slikarka, nisem kiparka, nisem grafičarka, temveč sem likovna pedagoginja. Sem oseba, ki pomaga drugim ustvarjati, kar ni isto, kot če ustvarjaš sam. Za veliko akademskih slikarjev, kiparjev… je bilo znano, da so zanič pedagogi in obratno. Nimam se za umetnico, sem pa likovna pedagoginja ter likovna terapevtka, z veliko izkušnjami. Ni me sram to povedati na glas. In nimam se za najboljšo. Vem, kje so moje meje in vem, da se bom učila celo življenje.
(na Creatissimo delavnici likovne terapije)
b)
Kaj storite, ko vidite nekoga, ki se vedno ujame na isti napaki? Vedno, ko prime kozarec, mu pade na tla. Vedno, ko piše, pozabi narediti strešice. Vedno, ko vam vrta po zobeh, pozabi iz vaših ust vzeti vato. Kaj storite? Ste tiho? Se smejite njegovi nerodnosti? Se jezite, ker si ne more zapomniti, čeprav se je zmotil že tisočkrat?
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ko ustvarja? Vedno se mu zatakne na istem mestu, vedno izdelek 'pokvari' z isto napako… Kaj bi storili?
Pri likovni terapiji velja načelo, da mora klient videti (in preizkusiti) tudi vzorec/vzorce vedenja, s katerim bo lahko nadomestil star (slab) vzorec vedenja. Kaj je to pri ustvarjanju? Kateri vzorec vam preprečuje iti preko?
Likovna pedagogika ni zato, da bi vas zdresirala, da vsi rišete popolne oči, realistične risbe itd. kot sem že takrat napisala, realizem in abstrakcija pri tem nimajo nobene veze. Likovna pedagogika (ali kakršen koli drug dober učitelj) služi kot podpora in prikaz vzorcev, iz katerih si izberete tistega, ki vam ustreza, da greste po svoji poti… Svoji poti.
V tujini ni toliko težav s 'kritiko', kot jih zaznam pri nas. Povsod, kjer sem bila (ZDA, Danska, Nizozemska, Avstrija, Italija, BiH…), so bili ljudje odprti, so hoteli vedeti še več. Zato vas vprašam, kaj bi mi rekli, če bi bila iz tujine in bi bila udeleženka internetnega tečaja? Kako bi sprejeli mojo 'kritiko'? In kako mojo kritiko sprejmete, ker sem jaz, likovna pedagoginja in iz Slovenije? Jaz vidim razliko. Vidim, da se odpremo osebam, ki so 'na varni razdalji', da jih ne čutimo kot konkurenco in kot grožnjo. Ko pa je posredi slovensko bralstvo, pa je vse drugače. Skrivanje informacij, skrivanje pripomb, ki bi lahko osebi pomagale napredovati (ali ji pokazale še pogled iz druge perspektive), nezaupanje, češ kaj pa ti veš… Žal. Mislim, da je življenje prekratko, da bi ovirali drug drugega, da bi se omejevali.
Eno je podpora, eno pa strokovna podpora. Potrebujemo oboje. Čim več podpore in žal mi je, da nekateri usmerijo vso svojo energijo v obrambo, namesto, da bi jo usmerili naprej, za prekoračitev mej.
Dajem vam priložnost, da mi poveste, da se motim. Tukaj, zdaj. Da mi dokažete, da je še drugačen pogled na svet. Ne bom se pregovarjala. Preprosto bom preizkusila in skušala ugotoviti, ali mi ta vzorec 'vedenja' odgovarja. Rada bi verjela, da se motim.
Ker jaz gledam na svet kot na nekaj najlepšega. Ker verjamem v kolektivno zavest in zato upam, da je naša zavest pozitivna, ustvarjalna, polna delovnega naboja. Ne brigam se samo zase… Brez vas tudi jaz nisem veliko.
*
Hvala za rojstnodnevne čestitke in besede podpore. Zelo lepo so se prilegle mojemu srcu in so tam, vedno z mano. :)
In še eno veselo novičko naj obelodanim: iz Finske sem dobila potrditev, da bom imela mentorici za moj projekt fototerapije. To sem spet skakala do stropa! :)
Objave
18 komentarjev:
Fantastičan članak, iskren i iz srca napisan! Ti si ono što jesi a što netko drugi kaže i misli nije te briga.
Pusa.
Najprej naj ti čestitam za rojstni dan, ker ti še nisem in ti zaželim vse najboljše. Hkrati ti iz srca čestitam za ti dve potrditvi za mentorici. Toliko vsega si napisala in to zelo dobro napisala. Dejstvo je, da se iz vsakega tvojega posta vidi, da imaš resnično veliko izkušenj in da to kar pišeš ni kar neko besedičenje. Prav zato zelo rada preberem tvoja razmišljanja, mnenja, ki jih absolutno cenim. Strinja sem s teboj. Hkrati priznam, da tudi jaz velikokrat raje zamolčim kot pa povem po pravici, da ne bi bil kdo užaljen. Pa verjetno ni prav. Se pa trudim iskati tisto kar je pohvalno in to tudi pohvalim. Vsekakor pa ne bom pisala, da mi je nekaj zelo všeč, če mi ni. Sem pa ravno pred nekaj dnevi razmišljala o teh kopiranjih in bila celo malo žalostna, da nekatere ustvarjalke skoraj da ne znajo narediti nič svojega. Vsak post je link na nekoga drugega. Saj je ok, ampak v čem je smisel, da objavljaš neprestano kopije. Pravzaprav je to kar velik delež končnega izdelka. Glede na to, da kar nekaj časa namenim iskanju idej in razmišljanju o končnem izdelku, je takemu to 'prihranjeno'. Saj tudi sama kdaj preizkusim že kakšno videno idejo, ampak da bi pa vedno to počela, pa se mi ne zdi ok oz. bolje rečeno, zdi se mi nezanimivo. Vem, da bi lahko na osnovi tvojega zapisa še komentirala kaj druga, ampak nekako to mi je ležalo na duši :))) Ja, pa še mogoče to. V zadnjem času je prišlo do poplave novih ustvarjalnih blogov in samam rada pogledam kaj novega, ampak žal ugotavljam že znano - s kvantiteto kvaliteta nikakor ne narašča. Glede Brigati se zase, pa je pri nas slovencih točno tako kot si napisala, žal.
Napad je najlažja obramba! Ne poznam jih veliko, ki bi znali sprejeti konstruktivno kritiko, jo vzeti kot neko pozitivno gonilo za prihodnost. Tudi sama se včasih zalotim, da sem v zadregi, ko dobim kritiko. A se učim, poskušam premlet in zadeva gre naprej. V ta blogovski ustvarjalni svet je šla večina nas, da bi se predstavila, pokazala svoje talente in nenazadnje dobila odziv.Na začetku vsak odziv šteje, potem pa počasi ugotovim, da besede LEPO, LUŠTNO, ZANIMIVO, SUPER, KRASNO ne premorejo prave kritike. Kako naj premlejem te besede? Kaj mi povedo? Naj kaj izboljšam, kje mi še manjka, je res vse tako enkratno? Kako naj drug drugega spodbujamo, če s težavo(strahom) pišemo stavke v prostoru za komentarje.Tisti, ki radi napišejo več kot besedo, z veseljem tudi prisluhnejo kritikam.
O tem bi se dalo še veliko debatirat. Mogoče pa odprejo kak e-tečaj na to temo :)))).
Pozdravček in vse dobro ♥♥♥.
Najprej čestitke za mentorici. Super, upam, da čimprej začneš res izvajati program, v katerem boš prav gotovo uživala. Privoščim iz srca.
Vsega ostalega pa ne bi komentirala, me je tvoj prejšnji post izučil :) Včasih o čem premišljujejo, zapišemo.. pa je razumeti čisto drugače. Dostikrat tudi zato, ker ne upamo bit direktni, napisat, kaj je tisto v ozadju, kar nas je spodbudilo k pisanju o točno tej temi.
Priznam, tudi sama dostikrat ne upam direktno komentirati, napisati, kaj si res mislim. Me mika, res me mika, ampak vem, da bi se usul plaz užaljenih komentarjev:)
Vsekakor pa ne kritiziram na blogu, ki ga potem vsi berejo.
Za ta namen so meni bolj všeč ena na ena komunikacije, v živo, po mailih.
Tudi tokrat bi tebe verjetno bolj prav razumela, če bi vedela, na kaj oz. kateri post tole leti. :) Tisti, ki mu odgovarjaš, mogoče razume.. ampak bere nas pa veliko.
Jaz nimam pojma, kateri odgovor pri Priznam ali Priznam - nadaljevanje je sprožil ta post, zato se ne upam začet komentirat.
Kolk dolg komentar se pa lahko napiše? :) Par raznorodnih misli se mi je porodilo med branjem, med vnovičnim se mi jih bo pa verjetno še ene par :D
Od 'pogumnih' bi želela komentarje tu, da jih preberemo vsi, kdor pa si ne želi, pa mi lahko pošlje tudi mail. Resnično si želim razširiti obzorja! Pa nič bat. Res, da sem tokrat mogoče pisala bolj ostro (ali kruto - a vse čisto resnično), ne grizem ;). Nisem pisala samo za tiste, od katerih mi je prišlo na uho (ne v komentarjih 'Priznam') marsikaj o meni, pišem, ker me zanima pogled na to tudi iz vaše perspektive in/ali vašega področja dela. Hvala!
Moje mnenje je, da si vsak sam izbere učitelja-e (in s tem kritika-e) sproti na svoji poti - v življenju in pri ustvarjanju.
Morda so omenjeni konflikti nastali ravno zato, ker ljudje včasih vsako besedo vse preveč prenesemo nase. Potrebno je znati poslušati mnenja drugih, pa če se z njimi strinjaš ali ne.
In zato se mi tvoja razmišljanja zdijo na mestu. Tako kot vsak na svojem blogu objavlja, kar hoče, ti na SVOJEM izražaš svoje mnenje.
Problem bi bil, če bi bila žaljiva in osebna. Pa ni tako. Znaš pisati na pravi način in predvsem si spoštljiva. Potem pa je na bralcu, kako to dojame. Saj nikjer ne piše, da moraš vse, kar kjerkoli prebereš, vzeti za sveto, vse upoštevati in se z vsem strinjati. Bereš, razmišljaš, z nečim se strinjaš, z nečim se ne, se morda česa naučiš, včasih le bežno preletiš, včasih se ti zdi brezveze, včasih... Vse je v "tajmingu" - tudi čas si izbereš sam.
Glede komentarjev se pa strinjam s Sonja, ko pravi, da (komentarji pod objavami) v prvi vrsti morda niso prostor za kritiko (razen, če nekdo izrecno želi). Pač pa se to dela na osebni ravni, ne na očeh celega sveta. Namreč: svoje bloge postavimo, da damo na ogled svoje ustvarjanje, razmišljanje ali delček vsakdana, kakor kdo želi. Postavimo na ogled torej in v večini ne z namenom, da bi se dali v javno ocenjevanje. Če bi to želeli, bi se prijavili na izbor za mis, če se malo pohecam.
To seveda ne pomeni, da moramo biti samovšečni in samozadostni. Kar se mene tiče, je važno, da človek dela z dušo in izkoristi čimveč priložnosti (kot je npr. mnenje nekoga drugega), ki pride mimo. Nikoli ne veš, kdaj se kaj novega naučiš, ali pa "samo" razmišljaš o tem, se sprašuješ.
Ker je velik del tvojega bloga ravno razmišljanje, še posebej zanimivo s tvojega poklicnega področja, s tem po mojem mnenju nisi nikogar kritizirala (sploh pa ne osebno), še manj pa žalila. Konec koncev, če človek stoji za svojim, te vsaka kritika res nima kaj užaliti. Kam bi pa prišli.
Ampak po moje, kjerkoli že je, ni zaresna užaljenost in ne verjamem, da ti je kdo zares zameril.
Zato kar pogumno naprej. Rada berem tvoja razmišljanja!
(joj, a je preveč!)
Aja, pa nekaj sem zasledila, da si praznovala: VSE NAJBOLJŠE torej! :)
Kaj naj rečem: ko mački na rep stopiš zamjavka, so rekli že naši dedje! Nekumu si pač močno stopila na rep, resnica pa vedno boli. Potreben je Veliki človek, da zna kritiko sprejeti dobronamerno, se iz nje nekaj naučiti in zrasti. Vsi tega pač ne znamo ali znajo.
Druga stvar, ki bi jo rada povedala je ta: svet so spreminjali tisti, ki se "niso brigali zase". Pa ne samo Gandi, Mandela, Mati Tereza... koga se v svojem življenju spomniš: tistega, ki se ni brigal zase. Ki je svoje znanje, entuziazem, moč, dobroto delil z drugimi, pa če začnemo pri osnovnošolskih učiteljih... Samo ne pusti, da ti kakšna užaljena duša vzame voljo in se boš začela res "brigati zase". Pomisli raje na tiste, ki zaradi tvojih razmišljanj rastemo, jih sprejemamo in se iz njih učimo. V življenju se pač vedno vse razporeja po Gausovi krivulji: toliko kot jih boš užalil, ravno toliko jih boš tako navdušil, da bodo stopili iz ustaljene poti in našli Svojo! Nikoli si ne smemo pustiti vzeti voljo zaradi nergačev in kritizerjev, ki sami nimajo moči, da bi v roke vzeli svoje življenje.
Draga Jožica, vse najboljše, predvsem pa, da se ti uresničijo vsi projekti, ki jih želiš izvesti. Si človek, ki ima pogum, voljo in znanje, verjamem pa, da se bo nabral tudi denar za izvedbo. Internet je čudovito orodje, upam, da bo tvoj glas prišel na prava ušesa.
Tvoji posti in komentarji so iskreni in dobronamerni, ne meni se za tiste, ki ti mečejo polena pod noge.
Saj veš... za dobrim konjem se kadi!
Najprej naj se zahvalim za drilce, zelo mi je všeč in ga bom uporabljala (je že v torbici), nato naj ti zaželim vse najboljše!
Glede objave pa, res je zanimiva in da človeku mislit, se pa čisto strinjam, eno je probavanje tehnik, raziskovanje, učenje od drugih ustvarjalk...nekaj čisto drugega je pa kopiranje. tudi sama sem že naredila izdelek po navdihu neke ustvarjalke/izdelka, le da to ni bila identična kopija, bila je npr.ista tehnika v moji izvedbi... sem pa imela priložnost vpogleda v album kjer so bile same kopije izdelkov ene zelo cenjene ustvarjalke, to se mi nikakor ne zdi prav!!!!
Res ne vem kaj bi ti napisala, da bi ti bilo malček lažje. Ravno prejšnji teden sem debelo gledala ko si je znanec prisvojil mojo idejo za izdelek. Me je opomnilo na to, da moram biti bolj previdna. Časi so takšni, da se bodo ljudje še bolj grizli, in tekmovali. Pa se ne bi smeli, ker je to samo voda na mlin za tisto majhno peščico privilegirancev.
Vedno se bo našel tudi kdo, ki mu boš šla s svojim delom na živce. Internet je za take ljudi krasen pripomoček, za zadajanje bolečin. Če imaš pri svojem delu pomoč (npr. sodelavca, partnerja) ga prosi naj ti v določenih momentih prevzame nekaj naslednjih objav. Toliko, da se distanciraš, akumuliraš, ker v tvojem poslu človek pokuri ogromno pozitivne energije. Ne vem, mogoče v razmislek.
Osebno tvoje poste rada berem, ker so pozitivni in mi dajo ogromno za misliti. Ampak potem na koncu, kar ne vem kako svoje misli ubesediti v komentar.
Priložnost, da ti povem, da se motiš... ne bom izkoristila, ker se preprosto strinjam s teboj.
Ni tako samo na področju ustvarjanja. Vse prevečkrat poslušam ljudi, kako to ni prav, kako ni ono prav, kako je tu treba pomagat, pa tam ono postorit. Naredijo pa praktično ne nič. Vse ostane pri šopku lepo zavitih govoričenj in povrhu še tako dekoriranem šopku, da imajo drugi dejansko občutek, da so ti ljudje nekaj naredili.
Spoštujem poklicne usmeritve, pa naj bodo takšne ali drugačne. Ne morem sodit o nečem, česar ne poznam dovolj dobro, da bi lahko sodila. Se pa žal srečujem tudi z ljudmi, ki mislijo, da jim določena izobrazba prinese nekakšne pirivilegije "prevlade" nad drugimi. So kot fijakerski konji, ki ne vidijo soljudi. A o tem bi lahko napisala cel roman.
In strinjam se s teboj tudi v tistem delu, ko omeniš ...."...zato ker sem iz Slovenije". Tako žal pri nas je.
Z likovno pedagogiko sem sem imela priložnost srečati pri svojih 19 letih, na enem od zdravljenj v sklopu terapije. Bilo mi je všeč. Ničesar se nisem učila, le spoznavala samo sebe, tisti delček nekje globoko v meni, zaprt pred menoj in ostalimi.
Meni so tvoje objave všeč- Že čisto od samih začetkov. In že pred leti sem spoznala, da skoraj z vsako objavo nekomu stopimo na žulj. Včasih pač zato dobimo povratno informacijo, včasih ne. Za nekatere takšnih informacij izvemo šele čez mesece, mogoče leta.
Super za pridobljeno mentorstvo!
Najprej najlepše čestitke, sicer malo pozno za rojstni dan in nikoli prepozno za uspehe pri delu. Zanimivo in koristno pisanje članka, kakor tudi branje komentarjev. Izjemno in domiselno.
Nekateri imajo srečo, da se hitro najdejo in imajo svoj stil, nekateri se nikoli ne najdejo in ne oblikujejo sloga, pač kopirajo pa naj gre za videz, ustvarjanje, kuhanje...
Tudi jaz imam težavo, pa ne zato, ker bi mi primanjkovalo idej, pač pa imam preširok spekter zamisli in strah, da ne bi kaj v tem kratkem življenju ostalo neposkušeno.
Sem samouk, nikoli nisem imela priložnosti učenja ne slikanja, ne ročnih del, zato pač delam po občutku, z veseljem do ustvarjanja. Večkrat mi je kakšen predmet, slika tako všeč, da pač poskušam napraviti plagiat, toda skoraj se ne zgodi, da ne dodam lastnega pečata, pač neko malenkost, kar spremeni izdelek v unikat.
Ker pa izdelkov ne prodajam, nimam slabe vesti. Res pa se trudim, da vnesem čim več lastne ustvarjalnosti, prav zaradi takšnih člankov pa še bolj pogledam vase in iščem svojo lastno unikatnost. Zato hvala za takšne članke...
Lep pozdrav in veliko veselja ob ustvarjanju...
Vrednost takšnih zapisov jaz vidim prav v tem, kot si tudi sama povedala: da v človeku nekaj pustijo, mu dajo misliti in da skuša najti odgovore zase.
Na temo 'brigaj se zase' imam kot bivša učiteljica nekaj izkušenj. Ena mi je še podebej pustila globoko sled. Bila sem razredničarka otroku, za katerega sem neštetokrat prosila psihologe in soc. delavce in ostale kolege za pomoč in ukrepanje, pa sem dobila odgovor, da je z otrokom vse v redu in da malo preobčutljivo gledam na njegovo puberteto. Naslednje leto, ko je že zapustil OŠ, me je nekega dne prišel obiskat v šolo, jaz pa sem bila tedaj ravno odsotna. Naslednji dan so mi sporočili, da je naredil samomor.
Prav tako ni nihče videl (ali želel videti) motenj hranjena pri eni od učenk, pa sem ukrepala na svojo roko. Deklica je pristala v bolnici na infuziji, bila je jezna name, a čez dve leti se mi je prišla zahvaliti, ker sem ji pomagala.
Pri ponujanju pomoči je tanka meja med vsiljivostjo in vmešavanjem v tuje življenje in samo pripravljenostjo pomagati. Za ta odnos sta pač potrebna dva.
Najprej se moram opravičiti, sem si pol odgovora že pripravila, pa sem ga pustila ob strani, ker sem imela TAKO gužvo, da sem se preprosto morala zakopati v delo. No, danes je končno mir.
Kljub temu je tvoj post tako mnogoplasten, da bom svoje komentarje, če smem, malo razparcelirala.
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Ih. To se menda zgodi praktično vsakemu blogerju, ki v naši preljubi deželici kdajkoli napiše karkoli provokativnega. Koliko jih je, ki so svoje bloge kar zaprli zaradi takih namigovanj ali celo direktnih obtoževanj? Folk je tak. Meni se zdi brez veze. Če napišeš nekaj, napiši tako, da boš lahko za tistim stal. Kljub vsej pozitivni energiji, ki se načeloma pretaka med blogi, se najdejo tudi tokovi negativne. Ni, da bi se človek na to oziral, brez izražanja mnenj in kritik pač ni napredka, ne?
Sicer pa - tisto, kar je napisano, nekdo razume tako, nekdo drugače.
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ...
S svojo točko b) si dregnila nekam, česar se jaz ves čas zavestno izogibam. Pa ne kritike ustvarjalnih izdelkov, ne mislim tako ozko. Jaz komaj čakam, da mi kdo po pravici pove, kaj si o mojem izdelku misli, saj to sem že enkrat povedala. Meni gre praktično na živce, da je treba v komentarjih samo hvaliti, ker če ne, je takoj nekdo užaljen. Hja, pa če ti nekdo ne pove, na čem se vsakokrat spotakneš, kako se naslednjič ne boš?
Samo da imam jaz s tujimi blogi še "slabšo" izkušnjo - tam je "slovenska" oblika vsepoprek osladkanega hvaljenja podeseterjena v primerjavi s situacijo pri nas. Berem res veliko blogov (50 tujih ustvarjalnih? kaj takega) in še nisem videla drugačnih odzivov. Berem napačne?
Aaampak, pri branju tvojega vedno izdelek 'pokvari' z isto napako… Kaj bi storili? sem pomislila na nekaj drugega, na nekaj, kar se pač tiče moje stroke.
Jaz sem slavistka. Lektorica. Zame objava na blogu ni samo fotka izdelka, je tudi zapis okoli nje. In če je zapis v slabi slovenščini, je zame tudi objava "slabši izdelek". Seveda opazim, da nekateri ves čas ponavljajo iste napake. Si misliš, kako bi meni zamerili, če bi komu kdaj napisala?
Još jučer sam pročitala tvoj post...jako me se dojmio. Vidim da si izazvala puno predivnih komentara, različitih mišljenja i vlastitih iskustava. I ja imam doba i malo manje dobra iskustva na temu pomaganja drugima ili ne brinuti samo za sebe. Kada si izvan te neke priče onda bolje sagledaš činjenice i možda bolje vidiš problem ili o čemu se radi, ali do toga drugoga je u većini slučajeva da li želi prihvatiti tvoju pomoć, komentar ili dobronamjernu kritiku. Da se razumijemo i mene "pogodi" kritika, ali onda kada se "ohladim" pokušam vidjeti da li je ona zaista bila na mjestu ili nije.I super mi je ako mi "otvori oči" a ja se prije zaletavala u isti zid ne videći da postoje lojtrice na koje se mogu popeti i vidjeti preko tog zida.
U stručnim područjima je konkurencija koma, ne samo u Slo, i kod nas u Hr isto. Ako se nešto pronađe, otkrije, skriva se kao zmija noge da slučajno konkurencija ne bi doznala za to, iako se ne radi o nikakvom konkretnm profitu od toga(nije riječ o umjetnosti nego o znanosti). A na umjetničkom području je još veća fama oko toga, da li si s akademije ili ne...to je toliko zatvoreni krug s trostrukom žicom okolo i dvojim zaključanim vratima da tamo uđeš.
Ako kritika dolazi iz tih krugova, onda nešto vrijedi, ako je da netko drugi, onda ga nitko ne sluša, jer što on zna o tome.
Puno prozora si otvorila svojim postom i pitanjima...odneslo me u drugom smjeru...
Ja i dalje mislim da se treba brinuti za sebe da nam bude dobro, ali ne SAMO za sebe, jer kako je drugima oko nas, važno je i za nas same,jer se sve reflektira natrag nama.I tako svi rastemo...jer kako možeš ti rasti ako si nekoga tamo dolje ostavio "zgaženoga" i jadnoga.
Odlično da si skakala do stropa radi mentorica iz Finske!
Tokrat bom kratka. Najprej malce pozne ampak iskrene čestitke za rojstni dan, potem JUHEJ!! za mentorici in nazadnje moj odziv na napisano.. le kakšen bi bil svet če bi se "brigali samo zase"?Jaz tega ne znam, ne morem...saj ne trdim da je to vedno dobro.. Pa saj si vse napisala. Rada te prebiram in ostani zvesta sebi in svojim prepričanjem..
Objavite komentar